DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 7/1922 str. 42 <-- 42 --> PDF |
464 Pohorje. Ing. Janko Urbas (Maribor): Pohorje (Opisno predavanje o priliki izleta ljubljanske podružnice Jugoslovenskega Šumarskega Udruženja v Sv. Lovrencu na Pohorju dne 5. maja 1922. Pohorje se imenuje oni del goratega slovenskega ozemlja, ki leži južno reke Drave ter sega na jugu do okrajne oziroma državne ceste MislinjesVitanje* KonjicesSlovenska Bistrica, na vzhodu do prostranega dravskega polja in na zahodu c!o hladne mislinjske doline. Hrbet Pohorja je dolg 60 km ter nekoliko proti jugu vzbočen; največjo višino doseže v Črnem vrhu (1543 m), najbolj znana pa je Velka Kapa (1542 m) vzhodno Slovenjgradca. Od vrha Planinke (1529 m), katera leži približno na sredini, se odcepi daljši gorski greben zahodno proti Hudi luknji, južnovzhodno proti Slovenski Bistrici in vzhodno proti Maris boru. Tukaj tvori 1200—1300 m nad morjem ležečo 10 do 25 km široko gorsko ravan, nad katero se dvigajo Rogla (1517 m), severno te Plcšivec (1407 m), vzhodno Klopni vrh (1335 m), Pohorski vrh (1345 m) z idiličnim in obče pri* ljubljenim planinskim letoviščem Ruške podružnice SPD pri Sv. Arehu (1249 m). Kot zadnja višinska točka proti Mariboru se omenja še železni razgledni stolp (1146 m) in v njegovi bližini Mariborska koča podružnice SPD v Mariboru. Od tega glavnega hrbta se odcepljajo proti severu in jugu gorski grebeni z več ali manj zložnimi pobočji, izvzemši strma in mestoma skalnata pobočja ob DravL Celo navedeno gorovje ima 117 krajevnih občin in leži v 3 okrajnih gla= varstvih (Maribor, Konjice, Slovcnjgradec) ter meri 979 km´2, od katerih ods pada 57.800 ha ali okroglo 60% na gozdove, 35.100 ha ali okroglo 35% na njive, travnike in pašnike, 270 ha ali 0.3% na močvirja, jezera in neproduktivno, 4.800 ha ali 4.7% na stavbišča, vrte in vinograde. Temeljno hribino tvori granitni masiv, na katerem leži gnajs in na tem bliskavi škriljevec. Apnenec je umazane barve ter ga je najti le mestoma. Sestavni del granita t. j . kis je najti med gnajsom in škriljavcem v čistih, debelejših plasteh. Granit je posebno v zahodnem delu fine sestavine. Naj= večji tak kamnolom ima g. ing. Lenarčič v Josipdolu, kjer se sedaj večinoma izdelujejo kocke za tlakovanje cest. Neprodirne granitne plasti so provzročile na grebenu Pohorja postanek temnih z ruševjem (Pinus mughus) obdanih jezer, kakor so to Ribniško jezero (1535 m), Sv. Lovrenška jezera (1529 m) ter obsežna močvirja v bližini Klopnega vrha, kjer raste ruševje, živordeči sleč (Rhododendron hirsutum), ter močvirni bor (Pinus uliginosa). Na teh mestih se nahaja tudi do 2 m debela plast šote. Pohorje ima veliko rud, ki pa niso tako bogate, da bi omogočale izrabo v velikem obsegu. Omenjam svinčeno rudo pri Rušah in Rakovcu, graf t, magnetno železno rudo pri Ribnici, ki se je izkopavala za bivše železne fužine v Mislinju. Rjava železna ruda je v Rdečem bregu. Sledovi premoga posebno lignita so na mnogih krajih. Razen potokov Pake in Hudine. ki se izlivata v Savinjo, se izteka vse vodovje v Dravo. Pohorje je bogato na padavini ter ima vsled razsežnih go= |
| ŠUMARSKI LIST 7/1922 str. 43 <-- 43 --> PDF |
Pohorje. 465 zelov in z debelo humozno plastjo pokritih tal pod grebenom in na severnem pobočju veliko število neusahljivih studeneev in voda. Vodni tok teh potokov, ki imajo več ali manj hudourniški značaj, je le kratek, struge so močno vdrte in pobočja precej strma. Gornji tok se odlikuje po mnogih vodopadih, med kate* rimi je najlepši »Šumik« na Lobnici. Med največje hudournike šteje Radlca pri Sv. Lovrencu na Pohorju, ki izvira pod vrhom Rogle (1517 m) in se pri istoimeni železniški postaji izliva v Dravo. Ob tem potoku je leta 1814. zasul plaz iz Plešivca gornji del trga Sv. Lovrenc in Hackelbergove fužine, ki so stale na prostoru prejšnje glažute. Plaz je provzročilo sekanje na golo na Plešivcu. Leta 1917. je isti potok razrušil skoraj vse jezove v svoji strugi ter uničil in poškodoval mnogo žag, katerih ima še danes 36 ob svojem toku. To katastrofo je predvsem pripisati obsežni golosečnji za vojne dobe na strmih pobočjih in skladanju posekanega lesa ob strugi. Zato vse te vode niso porabne za prosto plovbo lesa, četudi so se ponekod prej rabile v ta namen. Reka Drava teče od Dravograda do Maribora večinoma globoko vdrta med strmimi, deloma skalo* vitimi pobočji ter ima na tej 60 km dolgi progi 145 m srednjega padca na 1 km. Tem ugodnim okolnostim ima zahvaliti svoj postanek tudi elektrarna na Fali. Pohorje ima hladne in srednje hladne klimatične razmere, ki so posledica pogostih padavin ter obsežnih visokih največ četinastih gozdov. Radi slednjih se imenuje tudi »Zeleno« Pohorje. Na vzhodnih obrobnih pobočjih so razsežni vinogradi, med temi slove po svojem vinskem pridelku vinogradi pri Pekrah in Slovenski Bistrici. Pohorje je izrecno gozdn o gorovje in meri nepretrgani kompleks veli* kih gozdnih posestev slovenjebistriške, falske, josipdolske, lehenske, konjiške in mislinjske grajščine, na grebenu in ob njem od Arha do Male Kape okroglo 13.000 ha ali 23% vseh gozdov. Ostalih 77% odpade na, kmetska gozdna pose* stva, ki leže na pobočjih in v nižjih legah. Prebivalstvo živi od g o z d o r e j e. Dohodki od polja krijejo življenjske potrebščine komaj do novega leta. Bolj razvita je živinoreja, ki je pa tudi omejena, ker je odvisna od travniških pris delkov. Poskusi, da bi se napravili na Pohorju planinski pašniki, združeni s planšarstvom, so se izjalovili. Sicer so na širokem hrbtu od Klopnega vrha, predvsem pa od Rogle do Male Kape razsežna travišča, kjer se mestoma med poletjem pase živina. Ta travišča pa ne nudijo živini sočne in redilne trave, temveč le baloh, ki je za živino vžiten le v prvi pomladi. Zato iz teh pašnikov živina ne prihaja na jesen zrejena, kar je predpogoj za pravi planinski pašnik; če je pa poletje suho, pa sploh ne najde potrebne hrane. Omenjeno bodi, da je v bližini letovišča pri Arhu poskusila pašniška za= druga v Limbušu s pomočjo državne podpore ustvariti planinski pašnik z iz= krčenjem primernega dela gozda na zemljišču nekega bivšega planinskega kmetskega posestva v morski višini 1000 m. Stroški za izkrčenje gozda in za redno oskrbovanje teh pašnikov pa so, če se primerja izguba prirastka na lesu z doseženim uspehom, tako visoki, da je danes večina delničarjev te zadruge proti povečanju pašnikov na račun gozda. Zato se je ta načrt kljub ugodnim višinskim, talnim in vodnim razmeram le deloma izvedel ter je to zemljišče ohranilo svoj prvotni značaj planinskega kmetskega posestva. Iz tega sledi, da se morejo na Pohorju ustvariti planinske senožeti ali pašniki le za kritje gospodarskih potrebščin lastnih planinskih kmetij, da pa govori vsako ustvari jenje ali povečanje obstoječih planinskih pašnikov na račun gozdorejc proti krajevnim kulturnim in gospodarskim interesom. |
| ŠUMARSKI LIST 7/1922 str. 44 <-- 44 --> PDF |
465 Pohorje. Kmetije na Pohorju obstojajo iz zaokroženih, večinoma nad 50 ha velikih posestev, posebno na severnem pobočju, kjer se nahaja eela vrsta 150 do 300 ha velikih kmetskih gozdnih kompleksov. Kot zgled se navaja, da je v okolici Št. Lovrenca na Pohorju 27 lastnih, torej nad 115 ha velikih kmetskih lovišč in sicer v občini Kumen 5, Smolnik 2, Lobnica 5, Reccnjak 2, Lehen 5, Rdeči breg 8. Sklenjene vasi so le po dolinah, na južni in vzhodni strani pa tudi v hribih, med slednjimi najvišja vas Šmartno na Pohorju (780 m), najznamenis tejša pa po svoji id lični legi Ribnica na Poh. (715 m). Od večjih kmetskih posestev jih je cela vrsta pritegnjenih v agrarno reformo, kar vzbuja med prizadetimi iz narodnogospodarskega in nacijonab nega stališča upravičeno nevoljo. Ta velika kmetska posestva so se ohranila vsled običaja, ne zakona, da se celo posestvo daje nedeljcno tistemu dediču, katerega posestnik med svojimi smatra za najbolj sposobnega. Vsi ostali des diči se ali izplačajo, ali pa skrbe starši že prej, da se na drug način primerno odškodujejo. Postanek in obstoj teh večjih posestev torej nista provzročila ne denarna špekulacija, ne pohlepnost, temveč gospodarska potreba, katere upravičenost je dokazala stoletna neizpremenjena velikost teh posestev. Neodvisnosti gmotno dobro podprtega prebivalstva tukaj na severni meji Slovenstva je tudi pripisati, da se je ob tem gorovju ustavil ponemčcvalni naval iz severa. Tako je upravičeno ponosen pohorski kmet. naj si bode mal ali velik, na svojo hribovito zemljo, obraščeno s prekrasnimi temnimi gozdi, katere vzgaja z vso ljubeznijo in s prirojenim čustvom sam s svojo pridno družino, kakor to kažejo njih mišičaste in žuljave roke. Zato je neumljivo, da se še do danes, po preteku treh let, ni popravila krivica, ki se godi temu delavnemu delu našega naroda vsled šablonske uvrstitve večjih kmečkih po» sestev pod udar agrarne reforme! Gozdne razmere so na Pohorju zelo ugodne. Gornja meja gozda sega povprečno do 1400 m, na ugodnih severnih legah in pri pravilni gozdoreji je prav zadovoljiva obrašča do 1500 m. Najvišji gozdni pas obstoja iz smreke, hoja in bukev pa segata do 1350 m. Z rednim gozdnim gospodarstvom se more računati le do 1350 m. V tej višini daje pod istimi talnimi in obrastnimi razmerami ter skoraj isto drevesno višino 15 do 17 m največjo lesno množino bukev, potem hoja, in za to smreka. Prva kaže na dobrih tleh in pri polni obrašči do 430 p/m, zadnja do 140 p/m lesne mase na 1 ha. V splošnem se intenzivnejše izkoriščajo kmetski gozdovi kot veliki graj* ščinski. To je tudi vzrok, da je v prvih naravna sprememba bukovih gozdov v čiste, deloma mešane smrekove, hojeve in bukove, večinoma že končana, med tem, ko opažamo pri graščinskih gozdih še velike komplekse čistih bus kovih gozdov. Glavno drevo je med listovci bukev, v nižjih legah in mestoma posas mezno ali v skupinah pravi kostanj, gaber, hrast, javor, jesen, lipa, črni gaber, breza, na mokrem svetu črna in zelena jelša. Med četinavci prevladujeta smreka in hoja, deloma mešano, deloma čisto, v nizkih legah, posebno pa na diluvijalnih tleh ob Dravi in na dravskem polju beli bor. V srednje visokih solnčnih legah, posebno na zahodnem delu Pohorja bi bilo omeniti navadni macesen (Larix europea), ki je posamezno primešan ali v manjših skupinah ter ima v primerni legi dobro in zdravo rast. Omenjena bodita še ruševje in močvirni bor, na planini ter v severnih legah pa vedno bolj redka tisa. Pohorje ima prirodno izvrstno lego za nekatere eksote, ki po dosedanjih uspehih obc= tajo najboljšo bodočnost. Omenjam le najvažnejše, kakor Douglas (Pseudotsuga |
| ŠUMARSKI LIST 7/1922 str. 45 <-- 45 --> PDF |
Pohorje. 467 Douglasii) zeleni in sivi, japonski macesen (Larix japoniea), gladki bor (Pinus strobus), Chamaeciparis Lausoniana, Planinski bor ali cemprin (Pinus cembra) in med listovci črni oreh (Juglans nigra). Pri do 40 letnih kulturah V vseh višinskih legah so te drevesne vrste daleč prekosile dobre nade. katere so dale kultivatorjem povod za njih nasadbo. O uspehUi teh kultur o drugi pris liki kaj več! V kmetskih gozdih je običajno prebiranje, ki je združeno z naravnim po« mlajevanjem, v graščinskih razen prebiranja in vedno bolj običajne oplodit« vene sečnje, največ sečnja na golo s sledečim umetnim pomlajevanjem s se» menom ali s sadikami. V novejšem času prevladuje sajenje s sadikami, med tem ko so prej goloseke največ požigali ter eno ali dve leti rabili za pridelavo poljskih pridelkov, krompirja in žita. S slednjim pomešano se seje smrekovo seme. Če so te kulture pravočasno redčili in trebili, so imele popolen uspeh, priporočljiv pa ta način gozdoreje ni, posebno ne v kmetskih gozdovih in v visokih legah, kjer je naravno pomlajenje v varstvu starega gozda predpogoj za ohranitev produktivnosti tal in možnosti racijonelne gozdoreje, kakor to dokazujejo nekatere ponesrečene golosečnje na grebenu Pohorja pri Črnem vrhu, kjer v neugodnih zimah mraz uniči že odrasle nasade, ali na močvirnatem svetu pri Klopnem vrhu, kjer se je od leta 1862. do 1875. z golosečjo uničil osuševalni učinek starega drevja ter onemogočila zopetna zareja gozda. Vsled mineralno krepkih tal preprežajo goljave takoj po odseku bujno razvijajoči se plevel, v nižjih legah ostroga in travna zelišča, v višjih malinje. Kultiviranje takšnih zanemarjenih goljav stane mnogo truda in denarja. Zato se mora prebirati previdno in smejo na čisto posekati le že zadostno pomla* jena mesta, če se hoče zabraniti večletni izpad lesnega prirastka na sečnih prostorih. Sečna obhodnja je odvisna od porabnosti lesa, večkrat pa tudi od gospo= darskih potreb. Pri večjih posestvih je običajna 80 do 100 letna od 1300 m naprej do 120 letna obhodnja. Na vzhodnem in deloma na južnem pobočju, kjer gozdna posestva niso tako razsežna, se zniža obhodnja na 60 let. Do zadnje četrtine preteklega stoletja so graščinski gozdovi na Pohorju zalagali 6 steklaren in 2 železni fužini s potrebnim gorivom na oglju in drveli, kateri produkti so tvorili glavni dohodek višinskih gozdov. Danes producira Pohorje predvsem les za tehnično porabo in drva. Oglje se je začelo izdelo« vati v večji meri v novejšem času z ozirom na ugodne tržne cene. Za oglje se porabi le s čiščenjem in trebljenjem pridobljeni materijal, v višinskih legah in pri težkem spravilu tudi vsa bukovina. Ukoriščanje gozdov je pri večjih gozdnih posestnikih konservativno. Vsled ugodnih vodnih sil ima na severnem in zahodnem pobočju skoraj vsak gozdni posestnik svojo vodno žago, na kateri zreže svoj pridelek okroglega lesa. Tako je ob potoku Radlca 26 vodnih žag v obratu, med temi 2 polnojarmenika. Vse druge so venecijanke z 1 listom. Prodaja se predvsem surovo rezano, manj tesano ali okroglo blago. Drugačne pa so razmere na vzhodu v slovenje; bistriškem okraju, kjer imajo žage le nekateri gozdni posestniki in je zato običajna prodaja na štoru oziroma okroglega in tesanega lesa raznim lesnim trgovcem, ki na svojih žagah podelujejo kupljeni les. Les za žago se podela v 4 ali 6 m dolge krije, redkeje se rabijo druge dolžine. Dolžina je mnogokrat odvisna od stanja ter izvedbe izvoznih poti. ker ostri ovinki zahtevajo krajše dimenzije. Les za stavbe se navadno obteše na licu mesta v gozdu, oziroma ob robu gozda. Veliko stavbenega lesa se |
| ŠUMARSKI LIST 7/1922 str. 46 <-- 46 --> PDF |
468 Pohorje. prideluje pri Slovenjgradeu. S trebljenjem in prebiranjem mladega lesa dob* ljeni materijal se podela v trsno kolje, največ pa v hmelovke. Razen tega bi še bilo omeniti v omejenem obsegu les za lesovino in jamski les, za slednjega se porabijo največ borovci v nižinskih legah. Pohorje je ubogo na dobrih »pravilnih napravah. Vozne poti so ob pobočju zelo strme, do 35% in mehke, po dolinah pa v slabem stanju. Med stalnimi napravami za spravilo lesa je omeniti vodno drčo falske in slovenjebistriške graščine z dolžino po 12 km, električno, 11 km dolgo železnico mislinjske grajščine in že deloma končano 12.6 km dolgo gozdno železnico ing. Lenarčiča. Tvrdka Weiss ima v Sv. Lo» vrencu 5 km dolgo žično vzpenjačo, katera pa ne obratuje, četudi je sedaj v dobrem stanu. Lesne produkte iz višinskih leg in drva tudi iz nižjih leg spravljajo naj* več v zimi pri snegu s samotežnimi sankami. Z vozom se spravlja celo leto, za priprego se rabijo v hribih predvsem voli, po cestah v dolini pa konji. Lc= tošnje ostre zime, ko je Drava od falske elektrarne približno do Brezna do 1 m na debelo zamrznila, so na progi Sv. Ožbalt — Sv. Lovrenc spravljali drva tudi po ledu. Stroški na 1 km so znašali pri uporabi samotežnih sank 35 K, pri uporabi konjske sile pa 16.50 K za 1 prm. Pohorje je krog in krog obkroženo od železnic, deloma državne, deloma Južne, in sicer od Dravograda po dravski dolini do Maribora, odtod čez drav» sko polje do Poljčan, od tam do Konjic in od Mislinja po mislinjski dolini do Dravograda. Razen tega se splavi iz gozdov dravske doline veliko lesa po Dravi. Plavi se v vezanih plavih povprečno 18 do 25 m dolžine in 5 do 7 m širine, stavbeni les in deske s telesnino do 80 plm. V predvojnem času so plavili les tudi v čajkah, kateri način se je pa danes radi previsokih stroškov za napravo čajk opustil. Da se morejo plavi neovirano plaviti mimo visokega jeza falske elektrarne, je tam v ta namen posebna naprava. Drava omogoča ceneje, četudi za kvaliteto plavljenega lesa manj ugodno spravilo, kot po železnici v Banat, Srbijo, r.a Ogrsko itd. Velike pomanjkljivosti imamo pri konstrukciji obstoječih žag in s temi združeni izdelavi ter manipulaciji lesa. V rabi so navadno najpriprostejši sistemi vodnih žag z enim listom, med katerimi ni najti žag, ki bi odgovarjale vsem predpogojem za dobro žago, od katere se zahteva popolna izraba razpoložljive vodne sile in s to združena čim večja produkcija rezanega blaga, snažnost in preciznost reza ter čim najmanj odpadkov. Na vseh teh žagah se ponoči ter v mrzlem zim* skem času ne reže, zato zreže takšna žaga, če se upoštevajo prazniki in razne ovire, letno komaj 200 plm okroglega lesa. Izdelava rezanega lesa je prepuščena mnogokrat Žagarjem. Ti so pa danes brez strokovnega pouka in večinoma nimajo tudi potrebne praktične izvež» banosti. Tako se dogaja, da se, ne oziraje se na debelino, kvaliteto ter po» rabnost, krlji zrežejo kakor to zahteva slučajno naročilo oziroma recimo komo» diteta Žagarja. Zato se potrati veliko dragocenega lesa, ki gre v žaganje ali v krajnike in odrezke. Deske se zrežejo največ konično in le na zahtevo paralelno, vse pa neegalno t. j . z man>šo debelino na tanjšem koncu krlja. Razen opisanih navadnih vodnih žag so posebno po prevratu postavili v lesotržnih središčih, posebno v Mariboru in Slovenski Bistrici ter v dravski dolini celo vrsto Jjolnojarmenikov s parnim, turbinskim, bencinskim in v |
| ŠUMARSKI LIST 7/1922 str. 47 <-- 47 --> PDF |
Pohorje. 469 4 slučajih z električnim pogonom. Te žage so dobro urejene ter po veliki večini v rokah lesnih trgovcev ali lesotržnih družb. Večinoma se režejo sveža debla, zato je za dobro kvaliteto rezanega blaga potrebno, da se to pravočasno in pravilno posuši, na kar se polaga le premalo važnosti. Tako dobiva rezano blago že tukaj kal gnilobe, ki zmanjšuje njegovo tehnično porabnost ter tržno vrednost. Vse naštete napake so tudi ponajveč vzrok, da si pohorski les ni pri« dobil dobrega glasu na lesnem trgu, četudi razpolaga Pohorje v splošnem z /elo širokim, na južnem lesnem trgu priljubljenim blagom. Opisanim razmeram je pa deloma tudi kriv dosedanji tukajšnji lesni odjemalec, kajti izdelava lesa je predvsem odvisna od zahtev lesnega trga. Do prevrata so prodajali skoraj vse lesne produkte na Ogrsko in Hrvatsko in tukaj se ni gledalo na kvalitetno temveč na kvantitetno blago. Trajalo bode še dokaj časa, preden se bode dosedanja zastarela izdelava lesa opustila ter nadomestila z racijonelnim sortiranjem blaga. Preidem k najaktuelnejšemu vprašanju za povzdigo gozdnega gospodar* stva ne samo tukaj na Pohorju, temveč v vseh delih Slovenije, kjer je gozdo« reja glavni vir dohodkov našega naroda. Vemo, da se zle posledice napačne vzgoje ali ukoriščanja gozda in njegovih produktov pokažejo šele čez več let in se dajo odpraviti šele tekom več desetletij in to mnogokrat z velikimi žrtvami. Sedanje slabo gospodarstvo se torej maščuje še na prihodnjem rodu. Pri tem gre velikanski del našega narodnega premoženja v zgubo ne samo na škodo lastnikov gozdov temveč tudi celokupne države. Omenil sem že, da ima naše gozdno prebivalstvo prirojeno čuvstvo za pravilno razumevanje gozdoreje. Kaj pa pomaga ta naravni dar, ako se ljud» stvu ne nudi prilika, da si pridobi strokovne izobrazbe, razbistri svoje od očetov prevzete, večkrat zastarele, napačne nazore o gozdnem gospodarstvu. Danes niti ljudske niti gospodarske šole raznih strok, ki imajo za cilj splošno izobrazbo naroda nimajo v svojem učnem načrtu potrebnega osnovnega pouka o gozdarstvu, četudi je vsakomur znano, da tvorijo gozdovi velikanski del splošnega narodovega premoženja in da je za prebivalstvo razsežnih delov naše domovine gozdoreja življenjsko vprašanje. Ni čudo, da se je koj po prevratu in postanku naše narodne države ravno med našim pohorskim prebivalstvom vzbudil mogočen klic po gozdarski šoli, kjer bi se njihovim sinovom nudila prilika, pridobiti si primerno strokovno znanje. Ta gozdarska šola naj bi se osnovala na širši podlagi, tako da bi b:la dostopna za vse naše sinove, pod pogojem primerne predizobrazbe, ki jim daje možnost slediti pouku, bodisi kot prihodnji gospodarji, bodisi kot pomožni gozdarski uslužbenci. Merodajni faktorji so upoštevali upravičenost te zahteve ter določili za sedež gozdarske šole Maribor, ki tvori gozdno industrijski centrum za celo dravsko dolino in kjer so dani predpogoji za uspešnost tega pouka. Pred enim letom pa je zadeva glede ustanovitve gozdarske šole v Mariboru iz neznanih vzrokov prišla na mrtvo točko; šele v zadnjem času so poročali časopisi zopet o njej in želeti bi bilo, da bi načrt gozdarske šole ne zaspal, temveč čimprej našel povoljno rešitev v smislu zahtev in gospodarskih potreb našega naroda. Kratko naj še omenim, da je Pohorje bogato na divjačini in da imajo naši lovci smisel za primerno negovanje divjačine. Najbolje je zastopana srna. Pri »Šumiku« in pod »Črnim vrhom« je nekaj divjih koz, ki se pa ne morejo razmnožiti, ker nobena koza, ki se odcepi od svojega krdela, ne uide krogli. |