DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 9/1922 str. 13 <-- 13 --> PDF |
Gozdarstvo na Kranjskem. 567 kratnega deželnega kneza. Gozd, ki je bil brez lastnika, je pris padal kot »res nullius« po takrat obstoječi prilastilni pravici de= želnemu knezu, ki ga je, kot stvarni del novo ustanovljenih gra= ščin prenesel na svoje zveste vojvode in cerkve za fevd. Po smrti fevdnih graščinskih rodbin prešla so ta posestva zopet nazaj deželnemu vladarju in gospodarju, ki jih je navadno zopet dalje oddal za fevd, ali jih pa zastavil za denarna posojila. In tako so nastale takozvane zastavljene graščine (Pfandschillingherrschaf= ten), pri katerih pa se je vedno izrecno ohranila vrhovna oblast deželnega kneza nad gozdi. Pravica do lova je bila takrat na enak način, kakor gozd, pod vrhovno oblastjo deželnega kneza, ter se je fevdnim go= spodom podelila istočasno z zemljiščem. Posamezna fevdna posestva so si sicer pozneje pridobili posestniki kot popolno svojo last, toda z varstvom dežekio* knežjega prava. Kot deželnoknežje graščine, t. j . take, ki so se podeljevale in zastavljale, se navajajo iz srednjega veka: Po= stojna, Smlednik, Gamberk, Goričane, Kočevje, Kostel na Kolpi, Knezija, Grmače, Krško, Planinski grad, Kostanjevica, Lož, Predjama na Notranjskem in na Dolenjskem, Mengeš, Metlika, Gor. Motnik, Gor. Kamnik, Ortnek, Poljane na Kolpi, Radov= ljica, Ribnica, Žužemberk, Svibno, Senožeče, Žibnik, Statenberg, Trebnje, Črnomelj, Višnjagora, Bela peč, Vipava in Čusperk. K vsem naštetim graščinam spadajo še dandanes najboljši in naj* znamenitejši gozdovi naše domovine. Razen tega so obstojali še pravi deželnoknežji gozdovi, ki so bili podrejeni neposredni upravi dvorne komore, ki jih je upravljala po svojem lastnem gozdarju. Taki logi so bili: Stan* garski gozd pri Litiji, Utiški gozd pri Ljubljani, Venboršt (Uden* boršt, pravilno Vojvodenboršt — Herzogenforst) pri Kranju, Bi* striški gozd pri Kamniku, Smrekovec pri Preserju in Rakitna. K temu še pridejo razsežni gozdovi škofij, ustanov in samostan nov, in sicer: brižinska škofija (Bistum Freisingen) na Bavars skem, ki je imela loške gozdove ob obeh rekah Sore, nadalje briksenska škofija (Bistum Seben) na Tirolskem, ki je imela bleske graščinske gozdove ob obeh Savah na Gorenjskem,1 na* dalje je imenovati bivše samostanske gozdove v Bistri, Zatičini, /apotoku, Pleter jih, Krški vasi in Velesovem. Za izrabljanje svojih neizmernih graščinskih zemljišč uvedli so vsakokratni gozdarji vladujočih deželnih knezov, kakor tudi veleposestniki in fevdalni najemniki vsestranske kolonizacije pri koji priliki so se seveda odkazali posameznim občinam večji gozdi deloma v krčenje in obdelovanje, deloma v skupno seka* nje in pašo. In vsled tega so obstojale koncem 15. stoletja, t. j . koncem srednjega veka naslednje lastninske oblike glede gozdov na Kranjskem: 1. Gozdovi deželnega kneza ter veleposestnikov, in sicer posvetne in duhovske gosposke; 2. Občinski gozdovi, ki so se večinoma tako izsekali, da so dobili obliko grmičastega loga, v kakršnih se še dandanes pase |