DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 9/1922 str. 21 <-- 21 --> PDF |
Gozdarstvo na Kranjskem. Zakaj že dne 21. avgusta 1667 je vložil vicedom deželnoknežji komori pritožbo, ki se je nanašala na to prodajo: Grof Auersperg je takoj dal ustaviti in prepovedati vse pravice do lesa in paše. Ako pa se odtegnejo kmetom te pravice do lesa in paše, bi mo= rali propasti; zakaj, ako se vzdrži grofova prepoved, bi morali deželnoknežji podložniki zapustiti svoja itak majhna posestva. Končno prosi vicedom, grof Blagay, deželnoknežjo zbornico, naj mu naznani prodane gozde in pogoje, pod katerimi se je to zgo= dilo. Z dopisom od 4. januarja 1668 se napoti vicedoma na zgoraj navedeno kupno pismo iz leta 1667. S prodanim lovom so se pač razmere lastninskih pravic v deželnoknežjih gozdih še bolj ob težile. Grofi Turjaški sô si svo« j ili pozneje vsled kupčije ne samo pravico lova, temuč deloma tudi lastninsko pravico do gozdov. Iz poročila cesarskega goz* darskega mojstra Montanellija iz leta 1674. se namreč razvidi, da naslednik in brat umrlega grofa Volbenka Turjaškega, prvi knez Turjaški, ustanovnik Auerspergovega fidei* komis a v Kočevju , ni pustil nakupljenih deželnoknežjih gozdov nikomur pregledovati. Nasprotno pa smo zvedeli pri opisovanju lastninskih in pravnih razmer Stangiškega gozda, da so bili ne samo ti, temveč tudi drugi deželnoknežji gozdovi, v katerih se je prodala lovska pravica, v imenu cesarske komore podvrženi opetovanim vizi* tacijam, ter je vsled tega bila lastninska pravica pridržana de= želnernu knezu. Nadalje izvemo iz poročila cesarskega gozdar^ skega mojstra De Biella z dne 30. aprila 1712, da je bil, kakor znano, pred nekaterimi leti cesarski lov prodan knežji hiši Tur; jaški, da je tedaj čudno, da je Vojvodovboršt pri Kranju od drus gih deželnoknežjih gozdov ločen, dasiravno v kupnem pismu ni o ničem drugem govora, kakor o prodaji lovske pravice. Gozdar* ski mojster je tedaj mnenja, da je gozd še vedno cesarski, tem* bolj ker »se nasprotno nič ne ugovarja, kakor deželne prostosti,« da je namreč oni, ki je leto in dan v mirni posesti, tudi lastnik predmeta. De Biell pa meni, da ta deželni običaj »in causa prins cipis« ne more veljati. Kdo je kriv, da se je gozd ločil, ali vsled opustitve prejšnjega gozdarskega mojstra, ali vsled samovolj* nosti takratnega turjaškega oskrbnika, ali iz drugih vzrokov, naj razsodijo oblastva. Leta 1748. je bil Vojvodovboršt dejansko že Turjaški. Toda ta je bil le še samo majhen ostanek prejšnjega Venboršta, ki so ga tvorile hoje, smreke in hrasti. Da pa je bil tudi ta preostanek gozda obremenjen s servituti, se razvidi iz ohranjenih nam spisov in poročil, da je imelo več sosednih krajev »jus«, v njem les sekati, listje grabiti, travo kositi, pri čemur so se mlada drevesca s koso porezala, in vsled tega si ni mogel gozd opomoči. Knezi Turjaški vsled tega tudi niso mogli dolgo časa obdržati Ven* boršta v posesti. Vemo, da je tekom let celi Venboršt prešel v last onih, ki so ga imeli pravico izkoriščati in danes obstoji ta gozd iz posameznih s travniki in njivami pretrganih borovih in smrekovih nasadov. 2» |