DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 10/1923 str. 23 <-- 23 --> PDF |
Gradišnica ali Vražja jama pri Logatcu v Sloveniji. Ing. Vil. Putick (Ljubljana): Gradišnica ali Vražja jama pri Logatcu v Sloveniji. i. Radi nacrta za melioracijo Planinske doline, Cerkniškega jezera, Loške in Postojnske doline je bilo v prvi vrsti potrebno, da se tehnično ugotovijo podzemeljski kraški vodotoki, ki gra* vitirajo do velikih izvirov Ljubljanice blizu Vrhnike. S tem -velevažnim delom se je pričelo v Sloveniji že pred 37imi leti in sicer v Logatcu meseca junija 1886. leta. Slučajno je bil s temi posebnimi študijami na slovenskem krasu poverjen poročevalec. Od tega časa preteklo je dosti let in iz prvih poročil se je polagoma razširila mnogobrojna kraška literatura. Sedaj imamo poleg geološke teorije tuđi različne znanstvene hipoteze, ki so več ali manj utemeljene na tehniških izkušnjah in dokazih. Kdor se za kraško naravo posebno zanima, ima danes bogato izbero knjig na razpolago, v katerih so opisani kraški pojavi. Vzlic temu, da ima naš jugoslovanski kras svojo svetovno književnost, si usojam čitateljem »Sumarskega lista« naznaniti, da bodem od časa do časa, iz spominov svojih mladih šumarskih let, poročal o zanimivih kraških študijah, ki se lahko čitajo kot razvedrilo in služijo kot kažipot na krasu in pod krasom. Evo »Gradišnice«! Približno 2 km z Dolenjega Logatca po »Stari cesti«, skozi Martinov hrib proti Lazam med ogradami, drži na južno stran gozdna pot strmo navzgor na Gradišji vrh. Kakor vsaka strma kraška pot, je tuđi ta gozdna pot kamenitim stopnicam podobna in se ogiba po ovinkih skalnatim dolinam, tu na desno, tu na levo. Pot pelje vseskozi v severni senci prebi« ralnega gozda jelovine. Skoraj pol ure hoda se rabi od »Stare ceste« na Gradišji vrh do okoliša Gradišnice. Čim bližje pa drži ta gozdna pot do Gradišnice, tega velikanskega prepada, tem manj se nahaja na poti in poleg nje debelejšega kamenja, ker so ga bili ljudje vsega že davno pometali v brezdno takoimenovane Vražje jame. Že od daleč je sedaj treba takšno kamenje prinesti, ki bi bilo zadosti veliko za akustično demonstracijo velike globo* čine tega prepada. Resnično je iz globočine tega brezdna slišati okoli Gradišnice prvi udarec in potem grozno ropotanje dol vrženega kamenja. Skoraj 20 sekund traja ropot, kakor o tem piše dr. Adolf Schmidl v svoji knjigi že pred 69imi leti. Vendar |
| ŠUMARSKI LIST 10/1923 str. 24 <-- 24 --> PDF |
594 Gradišnica ali Vražja jama pri Logatcu v Sloveniji. se teh 20 sekund ne srne vseh upoštevati za izračunanje globo* čine tega prepada. Za takšen račun je merodajen samo čas, ki traja od prostega padca do prvega udarca kamenja v globočini jame. Poznejše ropotanje, ki ga je sicer tuđi dobro slišati iz brezdna, pa je od drobcev tega kamenja, ki padajo po nadaljni strmini prepada navzdol. Prvi udarec v brezdno vrženega kamenja se sliši po preteku 4!/2 sekund; torej rabi kamen za prosti pad v jamo izvestni del tega števila sekund in ostali del teh sekund rabi pa zvok udarca iz globočine nazaj. Če rabi prosti pad x, in zvok za isto pot nazaj y sekund, potem je x + y = 4-5 sekund. Pot prostega pada je p = —-— = 4-9 x2; ista pot zvoka nazaj je p = 333 y, oziroma je p = 333 (4-5 —x); torej je 4-9 x2 = 1498-5 —333 x; nadalje je x2 + 67*96 x = 305-816 in x = 4-236 sekund, oziroma p = 88 m, kot globočina prvega dela brezdna. Globočina drugega dela tega brezdna se ne more na sličen način ugotoviti. Po ropotanju de= belih drobcev kamenja pa kaže ta del prepada še nadalje več kot 100 m globočine. Vsakemu, ki je obiskal Gradišnico, ostane podoba tega grozovitega prepada v stalnem spominu. Več kot 35 do 40 m premera ima skoraj okrogli gornji rob Gradišnice. — Poleg tega prepada stojeće debele jelke so zavarovane po naravi sami, ker se jih ne upa nikdo posekati. Marsikatera stebla pose* kanih jelk so zdrsnila v globočino tega prepada. Skaloviti rob Gradišnice je tako razpokan, da je res prav nevarno na kraj skalovja stopiti radi pogleda v globočino. Edino ob jugozapadnem robu je prilika, v zaščiti leskovega grmovja pogledati na severno in vzhodno stenje, oziroma na skalovito dno tega prepada. Od tam je tuđi mogoče, globočino prvega dela Gradišnice z direktnim merjenjem ugotoviti, in sicer s pomočjo na vrvi privezanega, dosti težkega kamena. Na ta način se je dognala globočina 85 m, ker se je ta kamen blizu dna na skalovju vsakikrat ustavil. Prvi pogled v globočino Gradišnice napravi tuđi na razisko« valca — z ozirom na razpokano stenje od roba navzdol do dna prepada, nadalje vsled široke in prav visoke votline pod severno sténo, v kateri se nahajajo velike razpokline plastij apnenca — utis, da je tukaj zelo nevarno raziskovati podzemeljske razmere in da je potreben poseben nacrt za nameravano delo v jami. Prej ko slej ni bilo v Gradišnici nobenega strokovnjaka, da bi bil podzemeljske prilike in neprilike kolikor toliko preiskal in popisal. Edina pripomba glede prvega poskusa za preiskovanje tega prepada se nahaja v zgoraj omenjeni knjigi dr. Adolfa Schmidla,1 kjer naziva Gradišnico »Vražjo jamo«. 1 Die Grotten und Höhlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas, Wien 1854, pag. 159. |
| ŠUMARSKI LIST 10/1923 str. 25 <-- 25 --> PDF |
Gradišnica ali Vražja jama pri Logatcu v Sloveniji. Po kratkem popisu okoliša in oblike tega prepada omenja dr. A. Schmidl, da je dobil poročilo, da se nahaja v globočini voda in da se ob deževju sliši iz jame močno deroča podzemelj* ska reka. Z ozirom na to se je eden njegovih delavcev, rudar iz Idrije, na tanki in kratki vrvi dal spustiti 150 čevljev t. j . ca. 50 m globoko v prepad, kjer se je pa ustavil vsled nezadostne dolžine vrvi na skalovju ob stenah, od koder je ugotovil, da se v globočini jame ne sliši in ne vidi nikjer voda. O smrtni nevar= nosti, v kateri se je nahajal ta rudar, ko so vlekli vrv nazaj po stenju, ni pripombe v tej knjigi. Brezdvomno pa je, da si je ta jamski delavec neprevidno izbral kraj ob robu tega prepada, kjer se je vrv v tesni razpoklini hudo poškodovala. — In o tej nevar« nosti rudarja se je med ljudstvom v Logatcu pred našo ekspedi* cijo v Gradišnico mnogo govorilo. Radi tega mi je kazalo, vse naprave za tozadevno delo v jami temeljito preštudirati in prav solidno izvršiti. Samo ob sebi umevno je, da sem dotični svoj nacrt za Gradišnico na licu mesta po večkratnem merjenju po* trebne situacije izdelal. Kakor v drugih grozovitih prepadih na Krasu so med ljud* stvom starodavne pripovedke tuđi glede Gradišnice razširjene. Tako na pr. se govori, da je pred več sto leti v gozdu poleg tega brezdna vsled večerne megle ponesrečilo mlado dekle, ki je gnalo v jarmu vprežene vole domov. Temni gozd in megla sta povzro* čila grozno nesrećo. Jarm volov in dekle so izginili na pogrešeni poti skozi goščavo v brezdnu. — Po dolgi dobi pa je, kakor pri* povedujejo, leseni jarm in ruto dekleta prinesla voda ob izviru Ljubljanice pri Vrhniki zopet na dan. Ta in slične pripovedke ljudstva, ozir. Schmidlove označbe Gradišnice so zahtevale strokovnega pojasnila in temvečjo pre* vidnost za poverjeno mi preiskavo tega brezdna. Glavni razlog za to preiskavo je bil znanstveno važen in sicer z ozirom na topografično in hydrologicno situacijo Gradiš* niče, nahajajočo se med Planinsko dolino in Ljubljanskim bar* jem; posebno radi ugotovitve podzemeljskega vodotoka od po* norov Planinske reke Unec do izvirov reke Ljubljanice blizu Vrhnike. — In ako se bo tehnično ugotovilo, da se v tem prepadu res nahaja podzemeljska galerija, ozir. jamska soteska reke Unec, potem se morajo tuđi ugotoviti podzemeljski horizont, situacija ter potrebni profili jamske reke. V tem pogledu je podzemeljski vodotok Postojnske reke Pivke med Postojno in Planinsko dolino že popolnoma ugotovljen in nam predstavlja glede jamskih rek prav klasični primer kr a* ških voda. Seveda se mora za takšne tehnične ekspedicije nabaviti vse potrebno orodje, slično kakor nas spominja romantična pisava Julija Verne: »Potovanje do središča zemlje.« Vendar pa slu* čajno le za krajšo dobo in primerno manjšo globočino pod krasom. |
| ŠUMARSKI LIST 10/1923 str. 26 <-- 26 --> PDF |
596 Gradišnica ali Vražja jama pri Logatcu y Sloveniji. Preden smo se peljali v Gradišnico, ki nas je vabila v globo* čino svojih, naknadno ugotovljenih 225 m pod robom ležečih velikanskih hramov in temnih dvoran, smo ves teden delali po* trebne naprave za našo ekspedicijo. Ker nimam slike, smatram za potrebno kot nadomestilo za takšno ilustracijo, da z nekoliko besedami glavno napravo za vožnjo v to brezdno popišem. Pod robom ob južni strani Gradišnice se nahaja v stenju tega prepada na prav debeli in popolnoma solidni plasti triadič* nega apnenca ozka stopnica in skromna podpeč. Tam smo pri* čeli z delom za ćelo napravo jamskega prometila. Vse rahlo kamenje nad in pod to stopnico smo najprej v prepad pometali. Štirje izbrani moji jamarji, na sigurnih pasih in vrveh privezani, so tekom dveh dni s pomočjo drugih delavcev solidno napravo lesene konstrukcije zgradili. Nadzoroval sem, ves čas na licu mesta, zgradbo tega jamskega prometila. Delovodja za dotične naprave je bil rudarski tesarski mojster Josip Šturm iz Idrije. In tako je zgradba tega prometila po mojem nacrtu točno in dobro napredovala. Približno 7 m pod robom tega brezdna, poleg zgoraj ozna* čene stopnice je bil v skalovju na južni strani, ozir. na leseni konstrukciji ob severni strani utrjen mostiček nad skoraj verti* kalnim stenjem Gradišnice. Lesena ograja od roba navzdol do mostička in še debelejša ograja pri tem mostu nad brezdnom je sigurno pospešila napredovanje ostale zgradbe. V takšni obliki je bil že prvi dan ta glavni del prometila napravljen in nam je omogočil, stojećim na varnem stališču, čaroben razgled v divjo naravo tega brezdna. Drugi dan zgodaj zjutraj smo zgradbo ostalih delov tega pro* metila nadaljevali. Deset metrov dolgo in 36 cm debelo steblo blizu brezdna posekane jelke smo porabili poleg mostu za nosilca konstrukcije nad prepadom molečega droga. Ta nosilec se je nahajal na obeh krajih svojega ležišča v stenju, in sicer v izštan* canih žlebovih, torej popolnoma od konstrukcije mostu ločen, oziroma je ležal poleg mostu nad brezdnom od južne stene pre* pada proti vzhodni steni ca. 30° navzdol. Na sredini tega nosilca pa je ležal počez 8 m dolg, na tankem koncu 25 cm debel drog, ki je bil s svojim debelim koncem v izštancani, 50 cm globoki ter primerno široki luknji, nad mostom stojeće solidne stene z lese* nimi klini stabiliziran. Ta drog je bil nadalje z železno žico na svojem nosilcu privezan. Tanki konec tega droga se pa je naha* jal približno 3 m od nosilca oddaljen, moleč nad brezdnom. Iz previdnosti je bila takšna konstrukcija za jamsko prome* tilo določena, ker je bilo treba na tankem koncu tega droga pri* vezati valj za nosilno vrv in sicer tako, da bi ta vrv ostala med prometom navzdol in navzgor dosti oddaljena od stenja, tuđi v globočini prepada. |
| ŠUMARSKI LIST 10/1923 str. 27 <-- 27 --> PDF |
Gradišnica ali Vražja jama pri Logatcu v Sloveniji. Na ta način je bila torej ta naprava zgrajena. Nadalje je bilo še treba v blizini te naprave za posebno sigurnost jamskega obratovanja preskrbeti. Nekoliko metrov od roba stene nad mo< stom oddaljen je bil na gozdnem svetu izravnan prostor za šestero delavcev, ki so bili zaposleni pri nosilni vrvi, katero so polagoma dol spuščali, oziroma navzgor vlekli. Poleg tega je bila ta vrv nadalje ovita okoli debla stoječe jelke, radi sigurnosti obratovanja. Tam je bil zaposlen delavec, ki je bil vsak trenutek v stanu le toliko vrvi oddati v promet, kolikor bi se je od slučaja do slučaja rabilo. Drugi delavec je bil tuđi tam zaposlen, da oddaja vrv blizu prvega delavca do prometa, ozir. prevzame iz prometa prosti del vrvi nazaj do kolobara. Ta nosilna vrv je bila 25 mm debela in 150 m dolga. V tej obliki je bila naprava za jamsko vožnjo v Gradišnico urejena. Mogoče da se more takšno prometilo tuđi na drug način urediti; v poštev prihajajo pač vprašanje popolne sigurnosti za nameravano ekspedicijo in poleg tega tuđi stroški naprave. II. Že drugi dan je bila cela naprava za vožnjo v to brezdno po mojem nacrtu dovršena. Končno je bila od roba do mostu držeča strma steza nekoliko popravljena in pred prepadom zagr.ajena. Ves čas tega dela, prvi in posebno drugi dan, je bilo okoli Gradišnice stotero radovednežev. Vedno so prebivalci bližnjih krajev in posamezni tujci dohajali, da bi si ogledali jamsko pro* metilo, ozir. so nekateri obiskovalci prosili za dovoljenje, da smejo stopiti na most radi razgleda v brezdno. Prebivalstvo Logaške doline je priredilo ljudsko veselico pri Gradišnici za določeni dan ekspedicije v jamo in povsod se je v Logatcu govorilo ves čas le o Gradišnici. Domaćinom sicer znana pot na Gradišji vrh je bila meseca avgusta 1886 tako fre* kventirana, da ni bilo potreba nobenega kažipota za obiskovalce iz drugih krajev. Z ozirom na tako mnogobrojno obiskovanje se je pa izkas zala potreba za napravo posameznih ograj in zabran ob nevarnih krajih skalovitega roba tega brezdna. Zaradi še večje sigurnosti za ljudstvo je bila okoli Gradišnice postavljena straža jamskih delavcev. Vsakemu obiskovalcu Gradišnice je bil dovoljen dohod na most in od tam razgled v brezdno, da se na ta način prepriča o veliki globočini prepada. Za našo ekspedicijo v Gradišnico je bil določen ponedeljek dne 16. avgusta 1886. leta. Tekom 8 dni pred to ekspedicijo sem s svojimi jamarji preiskoval v okolišu Logatca nekoliko pečin in manjših jam, radi urjenja izbranih delavcev za vožnjo v Gradiš* nico. Na ta način sem se prepričal o pridnosti in zmožnosti jam« skih delavcev, kar mi je zadostovalo za vsako večjo ekspedicijo. |
| ŠUMARSKI LIST 10/1923 str. 28 <-- 28 --> PDF |
Gradišnica ali Vražja jama pri Logatcu v Sloveniji. Takšna ekspedicija je seveda zahtevala izvestne priprave potrebnega orodja in raznega materiala, ki se ga navadno za tehnično delo v jamah rabi, ako se namerava toliko časa pod zemljo ostati, da se preiskovanje in geometrično merjenje ćele jame popolnoma dovrši. Z ozirom na obliko Gradišnice sem moral računati najmanj za dobo 24 ur jamskega dela. Vsled tega se je rabilo tuđi različno orodje v jami, tako n. pr. vrvi v posa= meznih kosih, 20—50 m dolgih, vrvene lestvice, razne vrvice, pasi, čelade, sekirice, sekire, kladva, žage, pile, svedri in drugo tesar* sko orodje, žreblji, žice, potem tuđi štancarsko orodje, nadalje košare, zaboji, vreče, posode za olje in petrolej, rudarske sve= tilke, svece, baklje, vžigalice, špirit, oljnate barve, geodetični instrumenti, jamska busola, aneroidi, toplomeri, jekleni traki in druga merila, potem vsa potrebna sredstva za prvo pomoč pri slučajni nesreći; nadalje šotori, plahte, odeje, jamske obleke, čevlji in mnogo drugih stvari; poleg vsega tega pa tuđi primerno količino različnih konserv, slanine, sira, kruha, steklenice čaja, crne kave, vina, brinovca, kisle vode slatine za ćelo ekspedicijo. Vse zgoraj navedeno orodje in vse potrebne druge stvari so bile v nedeljo dne 15. avgusta skrbno pripravljene. Tako nam je bilo omogočeno, zgodaj zjutraj v ponedeljek dne 16. avgusta nastopiti določeno potovanje v Gradišnico. Delavci so po navo* dilu mojega delovodje Josipa Šturma vse te potrebščine nalo* žili v Logatcu na dva voza; le stroji in instrumenti so bili našim delavcem izročeni v oskrbo pri potovanju. Že pred odhodom iz Dolenjega Logatca rano ob 6. uri se je nam pridružilo mnogo spremljevalcev te jamske ekspedicije. Čim bližje do Gradišnice, temveč ljudstva je šio z nami, tako da je bilo končno okoli brezdna več kot tristo ljudi, ki so došli in ostali ćeli dan v blizini jame. Dopoldne so imeli moji jamarji dosti dela pri ureditvi ćele naprave za vožnjo v brezdno. Pod šotorom, postavljenim v gozdu blizu dohoda na jamski most, je ležalo vse naše orodje in ves drugi materijal za ekspedicijo. Na drevesih ob robu brezdna so bili na lesenih tablicah napisi: »Pazite, ljudje so v jami!« Poleg vseh drugih priprav za vožnjo v jamo je bila 200 m dolga in 12 mm debela vrv na jelki ob robu brezdna privezana, navzdol v prepad viseča, tako da je bila v globočini za vsaki slučaj potrebe z ozirom na strmino jamskih sotesk na razpolago. Nosilna vrv za vožnjo v jamo je bila tuđi že napravljena na valju, privezanem na drogu lesene konstrukcije prometila. Radi preizkušnje tega prometila smo vrečo, s kamenjem napolnjeno in na nosilni vrvi privezano, polagoma spravili navzdol do polos vice tega prepada in potem polagoma navzgor do mostu dvigs nili. Pri tej preizkušnji je imel delovodja Josip Šturm poveljstvo nad delavci, enako kakor pri obratovanju tega prometila za vsako drugo jamsko vožnjo. Ta preizkušnja mi je tuđi dokazala, da je cela naprava za potovanje v Gradišnico zanesljiva. |
| ŠUMARSKI LIST 10/1923 str. 29 <-- 29 --> PDF |
Gradišnica ali Vražja jama pri Logatcu v Sloveniji. Po tem so dobili jamski delavci opoldansko hrano in so se do druge ure popoldan odpočili. Med tem časom se je nahajalo v okolišu Gradišnice mnogo ljudstva, ki je dostojno in mirno vsako naše delo opazovalo. Odbor ljudske veselice je izdrževal na licu mesta vzoren red. Točno ob dveh popoldan je bil ustanovljen začetek vožnje v jamo. V primerni obleki so stopili moji jamski delavci na most pod robom brezdna. Tarn je imel poveljstvo moj delovodja Josip Šturm, kateremu sem naznanil vozni red v jamo. Da bi moji trije jamarji ostali zvesti svoji svobodno izraženi volji za sode* lovanje v Gradišnici, sem se sam določil za vožnjo kot prvi pot= nik radi varovanja strokovne prioritete. Kot drugi potnik je bil določen France Dolenc iz Velikega Otoka pri Postojni, ki je bil prav izkušen jamski delavec. Kot tretji potnik v jamo se je sam določil Ivan Gostiša iz Dolenjega Logatca. Četrti potnik pa je bil Andrej Dolenc, 19 let stari sin zgoraj imenovanega delavca. Na nosilni vrvi pod valjem je bil trdo privezan sedež za vožnjo, in sicer v obliki krogov za telovadbo; poleg tega sedeža je bil v primerni visini sedeža tuđi dobro privezan pas, ki je med vožnjo objemal prsa potnika; tako je bilo za sigurnost vožnje v jamo preskrbljeno. Na pasu privezana gasilska hupa je služila za slučajne signale potnika. Grobna tišina je nastala okoli prepada, ko sem stopil z noga* mi v kroge sedeža in ko mi je delovodja dal pas pod ramena. Odkritosrčno priznavam tuđi še danes, da sem čutil nekoliko hitrejše utripanje srca. Vzlic temu sem popolnoma neustrašeno stoječ na mostu pozdravu ljudstvo poleg Gradišnice in na to sem prekoračil ograjo pri mostu; potem so me spuščali po nosilni vrvi prometila polagoma navzdol. V globočini, približnih 65 m pod mostom, se je stenje tega prepada bolj zožilo in končno po sedmi minuti vožnje sem stal na prvi, proti severu padajoči plasti apnenca v Gradišnici, sko* raj 85 m pod vrhom jame. Brzo na to sem izstopil iz sedeža, snel sem pas in prijel sem drugo navzdol visečo varnostno vrv. Po tem sem dal zna= menje za srečno končano vožnjo. Navdušeni odgovor ljudstva okoli brezdna, stotero glasnih: »Živio!« »Na zdar!« sem slišal trikrat opetovano. Ta prisrčen pozdrav sem potrdil z veselim vzklikom. Vrv z levo roko držeč, jamsko svetilko v desni roki, nahrbt= nik kot jamsko prtljago noseč, odkorakal sem navzdol proti severu na levo stran jame do popolnoma varnega podpečja. Na tem prostoru sem pričakoval dohod svojih treh jamarjev. Med tem časom je bil že prvi delavec, opremljen z določeno mu prtljago na potovanju. Naročeno mu je bilo, posnažiti stenje v globočini prepada od nevarno ven štrlečega kamenja. To delo je med vožnjo v kolikor je bilo sploh mogoče izvršil; tako da je nekoliko kamenja, vrženega navzdol ropotalo po strmini jam= |
| ŠUMARSKI LIST 10/1923 str. 30 <-- 30 --> PDF |
600 Gradišnica ali Vražja jama pri Logatcu v Sloveniji. ske drče, dosti daleč od mojega podpečja. Došel je končno tuđi do tega temnega brloga. Od tarn je bil čaroben razgled proti vzhodnemu stenju brez* dna na eni strani, oziroma v globočino jame na drugi strani. Velikanske dimenzije v dolžino, širino in visino obokov hrama, takorekoč ob vhodu v podzemeljske etaže Gradišnice so pre* kosile vsako moje pričakovanje. Najboljši popis jamske scenes rije in čudnih barv stenja ter naravne oblike stropov, kupol in obokov ne more nikdar slike nadomestiti. Vzlic temu pa moram ta vhod v globočino pod Gradišjim vrhom nekoliko popisati. Skoraj več kot 30 m visok gotiški obok, ki je deloma gro* zeče razpokan, visi nad ogromnim hramom in je naslonjen na razkrojenem stenju te podzemeljske galerije, ki drži prav strmo proti severu navzdol v temno globočino. Divnost te scenerije kaže in poveča tuđi od stenja in stropa odpadlo skalovje in debelo kamenje, ki leži v tem hramu nagomiljeno kakor na raz* valinah predzgodovinske zgradbe. Tukaj se nahaja nekoliko višje nad tem skalovjem ono pod* pečje, iz katerega sem tuđi opazoval ropotanje kamenja, dol vrženega po delavcu Dolencu. To kamenje je priletelo prav hitro dol in je skakalo z veliko brzino po strmini v jami leže* čega kamenja, tako da je vsak debelejši kamen dalje na drči povzročil ropotanje in drsanje tam nasutega gramoza. Vsled tega je bilo slišati po vsakem dol vrženem debelem kamenju več mi* nut padanje drobcev v globočino. Na ta način je nam to ropo* tanje označilo strmino in nevarnost te drče, ki se nahaja ob desnem stenju te gorostasne galerije. Zgoraj omenjeno podpečje, ležeče ob levi strani te galerije, je nam služilo za varno shrambo vsega jamskega orodja in ži* veža. Došli so srečno vsi trije delavci in prinesli s seboj vse potrebne stvari za naše delo v jami. Nekoliko vreč in zabojev smo imeli že na skladišču podpečja. Spravljena je bila tuđi velika košara z obleko in odejami, z živežem in pijaco ter z vsemi potrebščinami za našo ekspedicijo. Končno nam je bilo oddano tesarsko, štancarsko in vse drugo jamsko orodje ter 40 m dolga vrvena lestvica. Tako smo imeli srečno vse potrebno orodje v jami na razpolago. Primerno opremljeni smo nastopili prvo potovanje od na* šega skladišča navzdol v jamo radi raziskovanja razmer in strmin zgoraj označene galerije. Mlađemu Dolencu sem pred odhodom naročil, da mora našo podpeč kolikor toliko urediti za jamsko stanovanje, ozir. napraviti primerne prostore za naš odpočitek in za ogrevanje hrane in pijace. Naše potovanje navzdol po strmih piasteh apnenca je bilo sicer dosti težavno vendar pa popolnoma sigurno ob stenju na levi strani te galerije. Več kot 90 m dolga, strmo ležeča galerija kaže različno visoke plasti ter stopnice, ki držijo od severoza* pada proti jugovzhodu, od levé do desne stene galerije. Enako |
| ŠUMARSKI LIST 10/1923 str. 31 <-- 31 --> PDF |
Gradišnica ali Vražja jama pri Logatcu v Sloveniji. držijo takšne debele plasti triadičnega apnenca v stenju te več kot 25—30 m visoke galerije in tvorijo njeni različni oboki stropa. Na stropu in stenju te galerije se nahaja prav malo kapni* kov. Takšne tvorbe so sploh prav redke v jamah pod triadičnim apnencem. Posebni vzrok temu pa je tukaj, da vleče iz globočine tega prepada vedno skoraj mrzel prepih navzgor, tako da je imel jamski zrak povsod le 6% stopinj C, oziroma 95% mokrote. Velika je bila razlika med temperaturo; okoli Gradišnice na solncu 32° C in v prepadu komaj 7° C. Vzlic temu nismo pri našem napornem delu v jami čutili te razlike. Končno smo došli iz te strme galerije ob levi strani stenja na malo ravnino velikanske dvorane. Naše jamske svetilke nišo zadostovale tukaj za potrebno razsvetljavo. S pomočjo magnezijeve luči smo pa dosegli popolen razgled. Skoraj 50 m dolga, več kot 25 m široka in do 40 m visoka dvorana je torej zahtevala nekoliko časa za raziskovanje. Ob vhodu v to dvorano leži mnogo kamenja in gramoza, ki je prišel sem po drči iz galerije. Nekoliko prav velikih kamenov, od stropa te dvorane odpadlih, stoji ali leži tu in tarn; vidijo se kakor spomeniki iz pradobe. Poleg male ravnine so tla v tej dvorani proti galeriji več ali manj nagnjena. Samo vzhodni kot dvorane kaže 24 m visoki nasip kamenja, ki se je od stenja in stropa dvorane odsulo. Ne= daleko od tega nasipa in blizu vzhodne stene te dvorane se nahaja skoraj 3 m2 obsegajoči prostor, na katerega neprene* homa pada od 25m visokega stropa premikajoči se curek stotero debelih kaplic prav mrzle (6° C) vode. Na tem prostoru in okoli njega ležijo čudne tvorbe posebne vrste stalagmitov, tako ime« novanih »jamskih biserov«, ki se vsled tega močnega kap» ljanja popolnoma bistre vode tuđi vedno premikajo na vse strani, vedno pod kapom in v plitvi vodi tam se nahajajočega bazena. Ta jamski vodopad se pa večinoma razprši dosti široko na okrog, tako da so tla več kot dva metra okoli tega bazena po naravi sami kakor betonirana. Razpršeni vodopad se nadalje pod ka* menjem in gramozom nižje ležeče galerije zopet nabira do ma* lega studenčka, ki se nadalje izliva v spodnjo globoko etažo Gradišnice. Glede zgoraj označenih »jamskih biserov« je še treba tukaj pripomniti, da imajo ti biseri popolnoma različno obliko, vzlic temu da so sploh enake tvorbe prav čudne krista* lizacije apnenca .Naraščajo, kakor je sedaj dognano, od svojega središča sferoidično. Dokler so v obliki malega graha se premi* kajo dosti hitro pod vodokapom v svojem´ bazenu, ter so tako gladki, da bi ne bilo mogoče, jih bolje ogladiti na drug način. Ako pa narastejo do večjega premera, se premikajo pod kapom le počasi od ene strani na drugo in pri tem premikanju bijejo |
| ŠUMARSKI LIST 10/1923 str. 32 <-- 32 --> PDF |
602 Gradišniea ali Vražja jama pri Logatcu v Sloveniji. se v vodi med seboj in tuđi ob dno bazena, tako da polagoma in prav polagoma izgubijo svojo prvotno obliko sferoida in po= stanejo različno oglati in robati, vendar pa lepo gladki. — Znani so takšni jamski biseri davno že vsem mineralogom, posebno iz jam in mineralokopov za mavec; ampak v kraških jamah in pečinah pod triadičnim apnencem je kot prvo nahajališče teh čudnih biserov večkrat imenovana velika dvorana v Gradišnici.1 Prav skrbno in temeljito smo ćelo dvorano preiskali in ob enem vse priprave za geodetično merjenje uredili. Pri tem raz* iskanju smo ugotovili, da se nahaja v zapadni steni te dvorane, pod drčo strme galerije, skoro okrogla, 10 m široka in visoka votlina, v katero se izliva oni mali studenček zgoraj popisanega vodopada. Iz te votline je vlekel prav hlađen prepih navzgor. Bengalična luč nam je pomagala razgledati v temno globo* čino te votline. Nad to pečino, nekoliko metrov višje na steni triadičnih plasti apnenca, visi velikanški kapnik — Stalaktit — v obliki in barvi dveh storžev koruze. Imenoval sem to čudno tvorbo »orjaški kukuruz«. Zelo previdno opasan in na primerno dolgi vrvi privezan je stopil moj hrabri jamar Dolenc France na rob te pečine, tako da je bil v stanu, z merilno vrvico globočino spodnje etaže tega brezdna ugotoviti. Po opetovanem merjenju dognali smo 40 m globočine in da je prosto moleča vrvica s privezanim kamenom došla povsod na mokra ilovita tla v jami. Za raziskovanje tako globoke etaže je bilo treba posebnih priprav in posebnega orodja. Poleg tega smo bili vsi trije tuđi že potrebni nekoliko odpočitka in užitka zaslužene hrane in pijace po več kot pet ur trajajočem napornem delu. Odločili smo se v tem oziru, da raziskovanje po odmoru nadaljujemo ter smo odšli navzgor do našega skladišča in jam* skega ležišča podpečjo. (Sledi nadaljevanje.) 1 V spomin na Gradišnico darujem o tej priliki muzeju Šumarskega Udruženja v Zagrebu tri jamske bisere, ki sem jih dne 16. avgusta 1886. leta na licu mesta nabral. Ing. Vil. Putick. |