DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu




ŠUMARSKI LIST 10/1923 str. 29     <-- 29 -->        PDF

Gradišnica ali Vražja jama pri Logatcu v Sloveniji.


Po tem so dobili jamski delavci opoldansko hrano in so se
do druge ure popoldan odpočili.


Med tem časom se je nahajalo v okolišu Gradišnice mnogo
ljudstva, ki je dostojno in mirno vsako naše delo opazovalo.
Odbor ljudske veselice je izdrževal na licu mesta vzoren red.


Točno ob dveh popoldan je bil ustanovljen začetek vožnje
v jamo. V primerni obleki so stopili moji jamski delavci na most
pod robom brezdna. Tarn je imel poveljstvo moj delovodja Josip
Šturm, kateremu sem naznanil vozni red v jamo. Da bi moji
trije jamarji ostali zvesti svoji svobodno izraženi volji za sode*
lovanje v Gradišnici, sem se sam določil za vožnjo kot prvi pot=
nik radi varovanja strokovne prioritete. Kot drugi potnik je bil
določen France Dolenc iz Velikega Otoka pri Postojni, ki je bil
prav izkušen jamski delavec. Kot tretji potnik v jamo se je sam
določil Ivan Gostiša iz Dolenjega Logatca. Četrti potnik pa je
bil Andrej Dolenc, 19 let stari sin zgoraj imenovanega delavca.


Na nosilni vrvi pod valjem je bil trdo privezan sedež za
vožnjo, in sicer v obliki krogov za telovadbo; poleg tega sedeža
je bil v primerni visini sedeža tuđi dobro privezan pas, ki je med
vožnjo objemal prsa potnika; tako je bilo za sigurnost vožnje
v jamo preskrbljeno. Na pasu privezana gasilska hupa je služila
za slučajne signale potnika.


Grobna tišina je nastala okoli prepada, ko sem stopil z noga*
mi v kroge sedeža in ko mi je delovodja dal pas pod ramena.
Odkritosrčno priznavam tuđi še danes, da sem čutil nekoliko
hitrejše utripanje srca. Vzlic temu sem popolnoma neustrašeno
stoječ na mostu pozdravu ljudstvo poleg Gradišnice in na to
sem prekoračil ograjo pri mostu; potem so me spuščali po nosilni
vrvi prometila polagoma navzdol.


V globočini, približnih 65 m pod mostom, se je stenje tega
prepada bolj zožilo in končno po sedmi minuti vožnje sem stal
na prvi, proti severu padajoči plasti apnenca v Gradišnici, sko*
raj 85 m pod vrhom jame.


Brzo na to sem izstopil iz sedeža, snel sem pas in prijel
sem drugo navzdol visečo varnostno vrv. Po tem sem dal zna=
menje za srečno končano vožnjo. Navdušeni odgovor ljudstva
okoli brezdna, stotero glasnih: »Živio!« »Na zdar!« sem slišal
trikrat opetovano. Ta prisrčen pozdrav sem potrdil z veselim
vzklikom.


Vrv z levo roko držeč, jamsko svetilko v desni roki, nahrbt=
nik kot jamsko prtljago noseč, odkorakal sem navzdol proti
severu na levo stran jame do popolnoma varnega podpečja. Na
tem prostoru sem pričakoval dohod svojih treh jamarjev.


Med tem časom je bil že prvi delavec, opremljen z določeno
mu prtljago na potovanju. Naročeno mu je bilo, posnažiti stenje
v globočini prepada od nevarno ven štrlečega kamenja. To delo
je med vožnjo v kolikor je bilo sploh mogoče izvršil; tako da
je nekoliko kamenja, vrženega navzdol ropotalo po strmini jam=