DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu




ŠUMARSKI LIST 2-4/1936 str. 63     <-- 63 -->        PDF

na I. in na II. razred dveletne šole. Potrebno je bilo več učnega osobja
ter je bil v jeseni leta 1931. dodeljen za nastavnika Ing. Stanko Sotošek.
S tem drugim šolskim letom je pa zavod skoraj končal svoje komaj začeto
življenje. Do jeseni 1932. leta ni nikdo vedel kaj bo s tretjim šolskim
letom. Šele septembra je prišel iz ministrstva za gozdove in rudnike odlok,
da se imata ukiniti državna nižja gozdarska šola v Mariboru in logarska
šola v Sarajevu. V Mariboru je bila dokončna likvidacija šole
odložena za eno leto, ker so gojenci I. razreda dveletne šole rabili še
leto dni do absolviranja. V tretjem letu je bil na šoli samo II. razred dveletne
šole, ki naj bi bili — zadnji »mariborski« gozdarji.V tej kritični dobi
je priskočila na pomoč banovina. Do tedaj je namreč bila šola vzdrževana
z doneski državne in banovinske blagajne. Od tedaj pa je prevzela banovina
na sebe vse stroške za vzdrževanje šole, za internat in za osobje. Četrto
šolsko leto se je začelo nekoliko pozneje kot navadno in v težki atmosferi.
Gojenci so napolnili enoletno šolo in I. razred dveletne šole. V petem
šolskem letu 1934/35. sta bila otvorjena II. razred dveletne šole in
enoletna šola. Izgleda da je z letom 1933/34. nastal sistem, da se sprejemajo
v enoletno šolo gojenci vsako leto, v dveletno pa vsako drugo
leto.»)


Vsako leto se je oglašalo mnogo prosilcev za vstop
v šolo . Informacije so se bile pošiljane v vse dele države; vendar je
bila velika večina gojencev iz Slovenije.4) Iz drugih delov Jugoslavije bi
jih bilo sigurno sprejetih nekaj več, da ni šoli neprestano grozil »Damoklejev
meč« — ukinitev šole. To je pripeljalo do tega, da je bilo vsako
leto (razen drugega) možno odgovoriti na prošnje, dospele tekom poletja,
šele v septembru (celo v oktobru) t. j . dva tedna pred začetkom
pouka. Večina kandidatov pa je do tega časa že morala opustiti misli
na gozdarsko šolo in je odšla na druge zavode ali pa /se ni mogla pripraviti
v tako kratkem času. Posledica tega je bila, da se mnogi niso
mogli priglasiti in da ni moglo biti dobre izbire gojencev.


Gojenc i so prišli iz raznih krajev; stari so bili 16 do 30 let; imeli
so zelo različno predizobrazbo; a oskrbnino so plačevali po kreditnih
zmožnostih zavoda, po svojem imovinskem stanju in po uspehih na zavodu
(tabela: 1.).


Učn i načr t se je vsako leto nekoliko izpreminjal in je bil po
pridobljenih izkušnjah prilagojevan vsakoletnem razvoju šole. Gojenci
in nastavniki so bili precej obremenjeni, vendar je bilo to nujno radi
potrebe in hotenja, nuditi gojencem čim bolj trdno podlago iz njim
namenjenega gozdarstva in radi maloštevilnega učnega osobja; — a
možno je bilo s stalnim nadzorstvom in učenjem v internatu (tabela: 2).


Začete k ni bil lahek, ker ni bilo nobenih primernih knjig, iz
katerih bi se mogli gojenci učiti in po katerih bi mogli nastavniki
predavati, razlagati, tolmačiti in izpraševati. Vsak nastavnik je moral
sestavljati in podajati tvarino svojih predmetov, kakor je pač
vedel in znal. Šolska knjižnica je ibila zelo pomanjkljiva
in še sedaj zevajo v njej nekatere praznine, vendar pa nudi najpotrebnejše.
Prvo leto je bilo v knjižnici 221 knjig, na koncu dru


3) Podobno, kakor je na str. 105. »Šumarskega lista« iz leta 1935. predlagal prof.
Draguti n Vesel i za »dveletno logarsko šolo«, ki naj bi se ustanovila v Sarajevu.


4) V letošnji enoletni šoli so trije gojenci iz Savske banovine.


127