DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 5-7/1936 str. 66 <-- 66 --> PDF |
Delavec, ki se peča s proizvajanjem oglja v kopah, se imenuje oglar (sh. ugljar; n. der Köhler). V rabi je tudi pismena oblika ogljar, toda slovenski pravopis, ki ga je izdalo 1. 1935 znanstveno društvo, priznava za pravilno le prvo obliko. Beseda oglarstvo, oglarjenje ali oglarija (sh. ugljarenje, n. Köhlereibetrieb) pomeni pridobivanje oglja v kopah. Ta način izkoriščanja lesa je znan že iz davnine. Poogljevanje se vrši pri omejenem pristopu zraka in edini oz. glavni proizvod je oglje. V novejšem času se pridobiva oglje tudi pri takozvani suhi destilaciji lesa, ki se vrši v retortah ali kotlih brez pristopa zraka. Oglje je tu le stranski proizvod, glavni proizvodi so lesni plin, lesni ocet in katran, iz katerih se pridobivajo lahko nadaljnji važni produkti. Ta način predelave lesa, pri katerem se pridobiva sicer tudi oglje, pa spada v industrijo in ne k oglarstvu. Leta 1932 so naša davčna oblastva odločila, da spada tudi oglarstvo, izvrševano v večjem obsegu v lastni režiji na veleposestvih, v industrijo in ga obremenila po določilih zakona o neposrednih davkih s pridobnino. Upravno sodišče v Celju je pa vsled pritožbe to naziranje ovrglo. Ugotovilo je, da je smatrati sicer izdelovanje oglja za predelavo osnovnih proizvodov, torej za postransko grano gozdnega gospodarstva, da pa nima izrazito industrijskega značaja, kajti vrednost proizvoda (oglja) se v glavnem še vedno ravna po vrednosti surovine (lesa) in za predelovanje niso potrebne nobene priprave. Vsled tega oglarstvo v smislu določil čl. 45 točka II. zakona o neposrednih davkih ni zavezano pridobnini. Oglje, pridobljeno pri suhi destilaciji lesa, nazivajo tudi »retortno oglje« (sh. retortni ugljen; n. Retortenkohle), potom oglarstva proizvedeno pa »g o z d n o oglje « (sh. šumski ugljen; n. Waldkohle). Naslov »Oglarstvo v Sloveniji« sem dal temu članku zato, ker se oglari po istem načinu in rabijo iste oz. slične oznake tudi v slovenskem delu Koroške, Goriške in Primorske ter v Beneški Sloveniji. Razni statistični in drugi podatki pa se nanašajo samo na Dravsko banovino. V naših krajih je bilo že za časa venetskih plemen Ilirov in Japodov, najstarejšega znanega naroda v teh krajih, razvito rudarstvo in kovinarstvo. Arheološka izkopavanja prof. Valterja Šmida v letu 1935 in prej dokazujejo, da so v okolici vasi Vače, Sela pri Šumberku in pri Mokronogu že pred približno 3000 leti kopali in predelovali razne rude; predvsem je bilo razvito železarstvo. Rudarstvo in kovinarstvo je cvetelo tudi še pod Kelti in Rimljani. Preseljavanje narodov je cvetočo industrijo uničilo, dokler ni proti koncu srednjega veka zopet oživela in se v novem veku zelo razvila. V zadnjih stoletjih se je nahajalo v naših krajih predvsem več železarn. Kovinarstvo je bilo navezano v prejšnjih časih zgolj na oglje, pa se je oglarenje posebno razvilo in spopolnilo v pokrajinah z razvitim rudarstvom in kovinsko industrijo. Oglje so pridobivali v gozdovih bližnje okolice in prevažali večinoma na vozeh k tovarnam. Često so imela velika industrijska podjetja tudi svoje lastne gozdove, v katerih so najeti oglarji pridobivali oglje, navadno v akordu. Ko pa je bila v preteklem stoletju speljana skozi naše kraje Južna železnica, ki je spojila industrijsko visoko razvite severne pokrajine z morjem, ter so bile zgrajene do nje mnoge stranske proge, so se razmere temeljito spremenile. Železnica je zelo 282 |