DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 5-7/1936 str. 88 <-- 88 --> PDF |
I na enem delu potrdi prejem in mu ga vrne, tretji del pa zadrži skladiščnik sam. Tako služijo ti listki za medsebojno kontrolo in tvorijo podlago knjiženja ter obračunavanja z voznikom in oglarjem. Voznik je plačan običajno po teži, le izjemoma na dnino. Prevoz oglja iz gozda se vrši z raznimi prevoznimi sredstvi: z vozom, žičnico, tovornim avtomobilom, tovornimi konjiči, ter gozdno železnico. Najčešće se uporablja voz. Najugodnejše je, če pride lahko voznik z vozom do kopišča, tako da polne vreče na voz kar nosi, naložen voz pa pripelje do železniške postaje oz. v glavno skladišče. To pa navadno ni mogoče, temveč je treba oglje dostaviti do nakladališča s sankami ali ga tovariti s tovornimi konjiči. V goratih krajih, kjer je malo cest, se pri nas često poslužujejo bosanskih tovornih konjičev. Konjič nosi lahko po 5 vreč, t. j . 150—200 kg oglja naenkrat (glej sliko 14 i n 14a). Dvovprežni voz pelje na srednje dobrih cestah lahko 60—70 vreč, t. j . povprečno 2000 kg oglja. Urejene oglarije imajo večinoma kmetske voznike iz okoliških vasi. To je obojestransko ugodno, ker se voznik lahko v času, ko ni oglja za prevoz, bavi s kmetovanjem. Potrebno je seveda, da je voznik vedno na razpolago, ko ima oglar gotovo oglje. Pogodba za prevoz oglja se zaključuje navadno v začetku koledarskega leta, oz. pred začetkom oglarenja. Voznik mora položiti primerno varščino. Dobro je, če je voznik zaposlen skozi celo dobo pri istih partijah. Oglarji in vozniki morajo delovati roko v roki, da ne nastane zastoj v odpošiljanju. Voznik pripelje oglarju prazne vreče in vrvico, oglar mu pa pripravi polne vreče na kopišču, nakladanje mora obaviti voznik. Voznik mora paziti na oglje, da se čim manj zdrobi in da je ne zmoči. Proti padavinam mora zaščititi vreče na vozu z nepremočljivo ponjavo, ki jo mora imeti po določilih pogodbe ob vsakem vremenu s seboj. Na namembni postaji vozniki zložijo vreče z voza na določeno mesto. Oglja ne iztresajo, če ni to posebej dogovorjeno. Večje urejene oglarije imajo svoja glavna skladišča ob železniški postaji. Včasih, če je produkcija velika in nastopi zastoj v prodaji oz. odpošiljanju, je pa potrebno napraviti v gozdu zasilno skladišče (glej sliko 15). Skladiščnik prevzema od voznikov oglje, izdaja vreče in vrvico, skrbi za nakladanje v vagone in odpošiljanje istih, skratka, vodi vso manipulacijo in knjiženje. Odpošiljanje oglja po železnici. Za nakladanje oglja v železniške vagone se vzamejo posebni nakladalci, ki so plačani po teži. Potrebno orodje da podjetnik na razpolago. Pri nakladanju se oglje sortira. Najprej se vila z vilami, ki imajo več rogljev v določeni razdalji. Zagrebške uzance predpisujejo razdaljo 4 do 4.5 cm med roglji. Državne železnice predpisujejo pri nabavah oglja za svoje delavnice vile, ki morajo imeti 7 do 9 rogljev z medsebojno razdaljo po 4 cm. Oglje, ki pade skozi vile, je smatrati za drobno oglje. Drobno oglje se pa loči od ogljenega prahu s pomočjo žične mreže na način, kot je v navadi za presejanje peska. Za 1 vagon — 10 ton — je potrebno okoli 350 vreč oglja. 304 |