DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 5-7/1936 str. 90 <-- 90 --> PDF |
Za trgovino z ogljem imajo trgovske uzance posebna uuločila. Za Slovenijo veljajo ljubljanske in zagrebške uzance, ki se naslanjajo v glavnem na italijanske uzance. Ljubljanske uzance so bolj splošne. Oglje delijo v trdo, mehko in mešano. Med trdo štejejo bukev in gaber, med mehko pa vse iglavce ter jelšo, brezo in topolo. Zagrebške uzance vsebujejo obsežnejša in podrobnejša določila. Razlikujejo pa 3 glavne vrste gozdnega oglja: 1. bukovo ali gabrovo, 2. hrastovo s primesjo drugih trdih vrst, 3. jelovo ali smrekovo s primesjo drugih mehkih vrst, izvzemši brest, lipo in topolo. V Sloveniji je malo hrasta, pa ga ljubljanske uzance ne upoštevajo. Sploh so pa te uzance napram zagrebškim precej pomanjkljive. V trgovini z Italijo so običajni sledeči sortimenti: Oglj e v kosi h ali klan o oglj e (sh. raskomadan ugljen; n. Scheit- oder Lösekohle; it. carbone spacco); paličast o oglj e (sh. ugljen u šipkama; n. Stab- Prügel- oder Kankelkohle; it. cannello), ki se proizvaja iz okroglic v debelini 2—8 cm; drobn o oglj e ali braška (sh. sitan ugljen; n. Kleinkohle, Praschen; it. brasca), t. j . oglje do obsega navadnega oreha; ogljen i pra h (sh. prašina od ugljena; n. Kohlenstaub; it. polvere di carbone). Najčešće se pa dobavlja klano oglje s primesjo paučastega oglja, ter drobno oglje pomešano s prahom. Ne popolnoma poogljenih komadov, t. j . govnic in glavin, ki jih imenujejo ljubljanske uzance nažganki in mrtvo žgani kosi (sh. ugarki, mrtve glamnje; n. Brände, Knorren; it. carbini, tizzoni) ljubljanske uzance ne tolerirajo, zagrebške pa do \%. Italija uvaža bukovo in hrastovo oglje, čisto ali s primesjo drugih trdih vrst. Uporablja pa tudi mehko oglje iglavcev, toda samo domače proizvodnje. Uvažajo vse zgoraj navedene Sortimente. Klano in drobno oglje rabi predvsem kot gorivo v hišnem gospodarstvu. V navadi so majhne pečice na oglje (it. fogoler) za kuho, posebno v mestih, ker so cenejši od štedilnikov. Nadalje rabijo oglje tudi v raznih industrijah, bodisi kot gorivo ali kot surovino. Iz prahu pa izdelujejo z raznimi dodatki brikete (it. agglomeratti), ki služijo za gorivo. Ogljeni prah se uporablja tudi v kemični industriji. Kakor sem uvodoma omenil, je bila v zadnji dobi Italija glavni odjemalec našega oglja. V povojnem času se je v Italiji uvozilo največ oglja iz Jugoslavije. Nekaj ga je Italija uvažala tudi iz Francije in Čehoslovaške. Iz Francije predvsem paličasto oglje, v zadnjih letih je pa izvoz od tam skoraj popolnoma zastal. Tudi iz Čehoslovaške je uvoz gozdnega oglja v zadnjih letih prenehal, le nekoliko retortnega oglja se je še uvažalo od tamkaj do nedavna. Jugoslovansko oglje se je uvažalo v Italijo večinoma po suhem, deloma pa tudi po morju. Po železnici je prihajalo do Firenze, z ladjami pa večinoma do Ancone. Najživahnejša trgovina z ogljem v Italiji je v jesenskih mesecih, da se napolnijo zaloge za zimsko dobo, potem pa zopet v spomladanskem času, ko so zaloge pošle. Najmanj se ga proda v poletnem času (julij, avgust), ker se nahaja takrat veliko meščanov na počitnicah. V zadnjih letih se je povpraševanje po jugoslovanskem oglju v Italiji zelo skrčilo. Vzroki so bili različni; predvsem je začel vsled nastopa sve 306 |