DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 5-7/1936 str. 98 <-- 98 --> PDF |
čez golo kopo spodnji element na 4 kamne, tako da ostane spodnji rob elementa v isti višini s podom. Elementi se postavijo enostavno drug vrh drugega, žlebovi se napolnijo pa z zemljo, da tesno zapirajo. Pod rob spodnjega elementa se potisnejo na koncu pravokotnih premerov 4 zračne cevi (brez nastavkov). Ob vznožju peči se nasuje okrog in okrog zemlja tako visoko, da pokrije spodnji rob aparata. Zažiganje se izvrši tako kakor pri navadni kopi skozi stržen. Ko je kopa zažgana, se na vrhu popolnoma zapre in dim začne odhajati navzdol skozi 4 dimne cevi. Od tedaj naprej ostane aparat lahko brez nadzorstva, dokler ni kuhanje končano. Oglenitev traja 20—24 ur, ohlajevanje pa 6—7 ur. Dim se torej odvaja v nasprotni smeri, kar nudi po mnenju izdelovalca razne prednosti: enotnejšo temperaturo v aparatu, enakomernejšo oglenitev*), segrevanje zraka za časa oglenitve vsled gorkote dima, radi česar se prihrani na gorivu in končno avtomatično uravnavanje oglenitve, kajti če je ista prehitra, začne uhajati dim skozi zračne cevi, pa zavira dohod zraka in zmanjšuje s tem hitrost oglenitve. Elemente aparata moreta nositi 2 delavca na rokah ali na nosilnicah. Lahek prenos, hitra zložitev in razstavitev teh ogljarskih peči, kakor tudi zlaganje drv zunaj peči omogoči zelo veliko produkcijo. V eno peč gre 4 m3 drv. Dva delavca moreta oskrbovati na dan 5 peči in poogleniti 20 ml3 lesa ter tako proizvesti z ozirom na velikost, kakovost in vrsto 1000 do 2000 kg oglja. Pri tem odpade zamudno napravljanje kopišč ter dovoz drv na večje daljave, kar je posebno važno pri poogljevanju v zelo mladih sestojih. Aparat stane 3.000 francoskih frankov, pa pride pri nas s prevozom in carino vred na okoli 18.000.— Din. Pri poizkusih smo ugotovili, da je proizvedeno oglje dobre kvalitete, v splošnem pa nekoliko lažje kot v kopah kuhano, kar bo v zvezi z večjo toploto v aparatu. Nadalje se je izkazalo, da se dobijo boljši rezultati pri poogljevanju drobnih okroglic kot pa cepanic. Za obratovanje sta potrebna 2 delavca, ki pa morata imeti na razpolago več aparatov za uspešno delo. Aparati so sicer dragi, toda v Franciji so visoke delavske plače, pa se sčasoma lahko amortizirajo. Pri nas jih pa zaenkrat ne kaže upeljevati. Pri visoki nabavni ceni teh peči in razmeroma nizkih delavskih plačah je amortizacija zelo dvomljiva. Tudi iz socijalnih ozirov ne bi bilo umestno sedaj uvajati ogljarske peči, ker radi zastoja v trgovini že itak narašča brezposelnost med oglarji. Opisane ogljarske peči ne rešijo tudi nekega drugega vprašanja v oglariji, namreč izkoriščanje tekočih in hlapljivih produktov, kateri se pri oglarjenju v kopah brez koristi izgubijo, ki so pa pri suhi destilaciji lesa glavni in dragoceni proizvodi. To vprašanje je zelo važno, ker bi oglarstvo postalo potem lahko rentabilnejše, pa že dolgo iščejo primerne smiselne rešitve. Tako je n. pr. tvrdka ing. Hans Reindl, Wien, postavila pred kratkim na trg ogljarsko peč sistema dr. Kietaibl, ki jo prikazuje slika 20. *) F. Denz je pa mnenja, da vpliva odvajanje´ dima skozi drva škodljivo na potek oglenitve. 314 |