DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu




ŠUMARSKI LIST 10/1938 str. 65     <-- 65 -->        PDF

LIČNE VIJESTI


t GRAŠĆAK ING. ANTON RUDEŽ.


Pred božičem leta 1932. je preminul ugledni naš tovariš, oče dragega tov. Antona,
katerega smo zgubili letos 28. junija. Tedaj se je zgrudil stari ribniski hrast, sedaj je
pädia mogočna, vitka jelka v naši zeleni gori. Sredi najsilnejše rasti, v polnem soku
in moči življenja, na višku dneva, o kresi, ko se dan obesi se je zrušila kakor omahne
tedaj dan. Grenek občutek simbolične tragike leži v sočasju teh dogodkov. Težko bo
naš gozd zakril nastalo zev, nadomestil drevesa ne bo nikoli!


Pedkim našim stanovskim tovarišem je dano, da bi kot svobodni gospodaru na
lastnem posestvu mogli posvetiti glavo, srce in roke svojemu in slovenskemu gozdu.
Njemu so sojenice tako sodile in s temeljito pripravo je prevzel poslanstvo, da kot
pijonir modernega domaćega gozdarstva in lesne industrije utre našemu lesu pot na


svetovna tržišča. Zato je deloval v vseh strokovnih organizacijah, ves zavzet in razgret
za uspeh in procvit našega mlađega gospodarstva. Vzravnan, neutrudljiv in neprernagljiv
je bil zvest bojevnik za duhovno in gospodarsko osvoboditev domovine.
Zlasti ga bo težko pogrešala organizacija, Podružnica jugoslovanskega šumarskega
udruženja v Ljubljani, katere podpredsednik je bil in kateri je s svojo mirno stvarnostjo
in viteško osebnostjo dokaj pripomogel k dvigu njenega ugleda in veljave.
Zraven pa je rastel svobodniak naše zemlje v glavana-strokovnjaka, kateri bi znal
našo dolenjsko bukev in jelko postaviti v slovenski gozd, ki je nastajali z njegovim
pokoljenjem in ki bi naj bil varen temelj našemu kmetijstvu in domaćemu gospodarstvu.


Pri vsej delovni zavzetosti je pa v svoji blagi naravi videl in občutil trpljenje
bližnjega in ga tešil po svetopisemskih besedah, naj ne ve levica, kar daje desnica.
Do sebe strog v svoji preveliki skromnosti ni videl lastnega znoja in trpljenja ter je
v skrbi za druge ipozabljal sebe. Kaj bodo počele sirotice birmanci, ki so z njim izgubili
svojega krušnega očeta, čigar močna in plemenita roka je tolikrat posušila solze
obupa in razklenila drobna ustka v srečen smeli. Bil jim je vsled svoje velike postave
kakor Sv. Jurij — zaščitnik, ker je ljubil jahalni šport in je najraje v sedlu nadzoroval
svoje drage mu gozde ter tako kpristno združil šport z gospodarstvom. Tem večja je
zguba na njegova cvetoča podjetja, a neizmerna za mlado družino in posebej za nje


531