DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 8-9/1939 str. 82 <-- 82 --> PDF |
LIČNE VIJESTI t JOSIP LENARČIČ . agronom, industrijalec, veleposestnik, bivši predsednik in svetnik Trgovske-obrtneindustrijske zbornice v Ljubljani, odbornik in član Kmetijske družbe v Ljubljani, U´Stanovitelj Zveze slovenskih zadrug, član bivšega industrijskega sveta na Dunaju, član državnega železniškega sveta, državne šolske komisije za obrtno šolstvo, član komisije za podpiranje domače čipkarske obrti, poslanec v bivšem kranjskem deželnem zboru kot zastopnik notranjskih mest in trgov in kasneje kot mandatar trgovske zbornice, ustanovitelj in častni predsednik posojilnice na Vrhnifci, član odbora za osuševanje barja, večletni predsednik domače čitalnice, častni član Sokola i. t. d., imejitelj reda sv. Save III., Jugoslovenske kröne IV., Belega orla V. i. t. d. Od leta .9.0. do 1918. je bil član Gozdarskega društva za Kranjsko in Primorsko ter bil po prevratu na občnem zboru dne 20. februarja 1919. izvoljen za predsednika. Na njegovo pobudo je bilo omenjeno društvo, pod njegovim predsedstvom na izrednem ohraiem zboru dne 4. maja 1922. v Mariboru, likvidirano ter ustanovljena podružnica Jugoslovanskega gozdarskega združenja v Ljubljani, katere predsednik je postal in ostal do leta 1928. V letih 1926. do 1928. je bil tuđi predsednik Jugoslovanskega gozdarskega združenja (J. Š. U.) v Zagrebu in njegov mnogoletni pođpredsednik. Kot član odseka za agrarno reformo in za promet, industrijo in trgovino je vodil anketo za pravično rešitev agrarne reforme in se zlasti zavzemal za zaščito privatnih gozdov. Ko je leta 1877. diplomira! na visoki zemljedelski soli na Dunaju in na to prevzel vodstvo obsežnega domaćega gospodarstva na Verdu, je skoraj 60 let stal prvi med prvimi na vseh toriščin prosvetnega, gospodarskega in političnega narodnega gibanja in življenja. Povsod je bil, vse je vedel in znal, za vsako delo je prijel z lastno veščo roko in — uspel! Obdarjen je bil z neprelagljivo tvorno silo in klenostjo in je s svojimi stoterimi rokami ustvarjal čudeže dela. Kđaj je počival, kdaj se je mogel posvetiti sebi in svojim študiiam, je uganka. Da bi domovina imela sto njegovih rok, bi bili že zdavnaj na svoji zemlji gospodarji kakor je bil on gospodar med veljaki. To so »slovenstva stebri stari«, ki varujejo domačije. Gospodar na robu ogromnih crnih kraških gozdov jih je varoval in gojil — vzoren gozdar. Gospodar na robu barjanske ravnine, je oral in sejal — vzoren poljedelec in živinorejec. Tam se je 22. februarja 1856. nodil in tarn po 83. letih položil zvesti hlapec svojemu Gospodu pravičen in časten račun. Dolina šentflorjanska, imela si vrednega sina! Vsem, ki ljubijo lepo našo zemljo je bil spoštovan svetovalec, tovariš in sodelavec. Hodil je na sestanke, seje in zborovanja vedno snujoč, delaven, svež in prožen, kot da je najmlajši. Samo njegova izkušenost je pričala, da je očak podružnice, v zelenem gozdu hrast, ki se ne stara. Vendar so se iztekle ne skopo mu odločene ure in 26. maja 1939. je na svojem vzornem domu na Verdu sklenil svoje delo. Kako vendar je utegnil? Dva dni kasneje, na binkoštno nedeljo se je podružnica med neštevilnimi deputacijami in korporacijami poslovila od svojega zvestega ustanovitelja, predsednika, člana ta tovariša. Poklonila se je njemu, veliikemu gospodarju in njemu, vzoru delavnosti. Čast delavcu in slava gospodarju Josipu, ki maj mu bo prijetem večen počitek! Ing. Mirko Šušteršič. 490 |