DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 77 <-- 77 --> PDF |
durchgeführt werden, in dein man jedes weitere Vernichtein des Bestandes und des Bodens verhüten müsste. Zugleich! müsste man das Sammeln der Samen d»r Omorica- Fichte systematisch durchführen, zum Zweck der Bewaldung der Bestände welche durch den Brand beschädigt wurden. VA2NIJA LITERATURA U KOJOJ SE, NALAZE PODACI O STANIŠTIMA PANČIĆEVE OMORIKE . i Uroševi ć K.: Prostiramje cerim jara u Jugozapadnoj Srbiji. Glasnik Srpskog geograf, društva. III. Sv. 3/4 Beograd! 1M4. Str 88—89. — Karol y A.: Ima H Picea Omorica Panč. šumsko-gospo´darstveno značenje i budućnost? Šumarski list 1921. Sv. .7/9. Str. 99—111. Z Mal y.M.: Beiträge zur Kenntnis der Picea omorika.! Glasnik Zemalljskog muzeja za B. i H. XL VI. Sarajevo 1934. Str. 37—64. — Tregubo v S.: Etudei forestiere sur la Picea omorica Panč. Annales de l´ficole Nationale des eaux et forSts, Tom. V. Fase. 2. Nancy 1934. S. 1—66, Fukare k P,: Picea Omorika, njezina vrijednost u šumarstvu i pitanje njezinog areala. Šumarski (list, Zagreb 1935. Str. 493—506. — Plavši ć S.: Staništa Pančićeve omor´ke na levoj obali1 Drine. Glasnik Zemalj. muzeja za B; i H. XLVIII, Sarajevo 1936. Str. 17—26. Gjorgje v i ć P.: Picea) omorika (Panč.) i njezina nalazišta. Šumarski list, Zagreb 1935. 12—\A. Plavši ć S.: Staništa Pančićeve omorike u okolini Foče. Glasnik Zemalj. muzeja u B. i H. XLIX. Sarajevo 1937. Str. 29—33. — P iš k or i Ć\Q,: Prilog poznavanju) omorike (Picea omorica Panč.). Šumarski list, Zagreb 1938. Str. 577—595. — Fukarek P.: O »trećem« arealu Pančićeve omorike u Drobnjacima. Šumarski ist, Zagreb 1941. Str. 25—33. — Tregubo v S.: Piceetum omoricae. ´Gomm. »Sigma« Nr. 77,. Montpellier 1941. Str. 14—30. Dr. MAKS WRABER (LJUBLJANA): * Q&%di*iU eUsoi (Novi pogledi) Stalno nazadovanje lesnih zalog in izkoristljivih lesnih virov v svetovnem gospodarstvu nalaga vedno večjo skrb za gojenje gozdov. V zvezi s tem je zlasti v srednji Evropi močno oživelo zanimanje za hitro rastoče tuje drevesne vrste. Toda medtem ko so pred sto leti in već tuje drevesne vrste vzbujale pozornost gozdarjev bolj zaradi svoje lepote in urbanistične vrednosti, so dandanes v ospredju čisto gospodarski interesi, namreč prizadevanje za čim večjo in čim hitrejšo proizvodnjo predragocene lesne surovine. Od prvih začetkov uvajanja eksot v Evropi do naše dobe so se razrnere močno spremenile. Predvsem se je bistveno spremenilo gledanje na gozd in njegove naloge. Gojenje gozdov se je ´obogatilo z novimi, naprednejšimi in popolnejšimi spoznanji in izkušnjami; mnogi zastareli pojmi so bili žavrženi, drugi so dobili novo, sodobno vsebino, vrsta novih pojmovje zrasla iz gozdarske znanosti in prakse. Silen napredek prirodoslovnih ved, zlasti bioloških, je postavil gojenje 75 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 78 <-- 78 --> PDF |
gozdov na nove, solidnejše in trajnejše temelje. Med biološkimi vedami sta primasli gojenju gozdov največ koristi genetika in fitosociologija. Prva odkriva zakonitosti prenašanja in spreminjanja dednih lastnosti posa meznih crganizmov; druga preučuje pojave in vzroke zadružnega (so cialnega) življenja rastlin ter zajema tako tuđi ekologijo, ki je veljala doslej-za samostojno vedo. Vkljub velikemu napredku gozdarske znanosti in prakse se iz razlogov gozdarske konservativnosti deloma vendarle še ohranjajo zastareli pojmi in se skušajo vzdrževati stara stremljenja, ki so bila ideal gozdarjev pred kakim stoletjem in še pozneje do začetkov našega stoletja. Ta ideal je bil enoličen gozd ene same drevesne vrste, drevja enake starosti, enakih viški in debelin. Po tem vzoru in vzorcu so večinoma uvajali in gojili tuđi tuje drevesne vrste. Tako vidimo dandanes većino eksot v čistih nasadih. Ta težnja se skuša tu in tam uveljaviti, tuđi še v novi dobi. V mešanih sestojih dajejo glavne (vodilne) drevesne vrste boljšo kakovost in vrednejše Sortimente kakor v čistih. Gojiti tuje drevesne vrste v podstojnem sloju ali kot pomožne vrste bi bilo gozdnogospodarsko nesmisel´no početje. Ker čisti sestoji iz razlogov biološke manjvrednosti nišo1 zaželeni in ker tuđi s stališča trajnosti in mnogovrstnosti proizvodnje nišo priporočljivi, preostaja za eksote samo gojenje v glavnem sestoju, v kolikor nišo možni bolj ali manj čisti nasadi (plantaže) gozdarsko-kmetijskega značaja za nekatere redke tuje drevesne vrste (npr. topole) v specialnih rastiščnih pogojih in s specialnimi ekonomskimi cilji. V silni potrebi po lesu se uvajajo hitrcrastne gozdne eksote brez zadostnega upoštevanja prirodnih pogcjev njihovega uspevanja, njihove ekološke valence in njihovih socialnih odnosov do avtohtone gozdne vegetacije. Pb sedanji gospodarski stiski ter ob težnji za čim večjo in čim hitrejšo produkcijo lesa, ki je zajela gozdarske kroge, je pač razumljivo, da je ekonomski vidik pri uvajanju in gojenju eksot prevladal in da se pri tem kaj radi pozabljajo drugi, za pravilno in trajno gospodarjenje z gozdom nič manj važni vidiki. Zato se nam zdi potrebno, da opozorimo gozdarje na nekatere probleme biološke narave, ki se pojavljajo v zvezi z introdukcijo eksot, problemi, ki so daljnosežnega pomena, ker se posledice zanemarjanja ter; vidikov prej ali slej pokažejo tuđi v slabem ekonomskem uspehu. Dasi je namen gojenja tujih drevesnih vrst izrazito ekonomski, je vendarle izhodišče in jedro predmetne problematike biološke narave, Konkretno govorjeno se to pravi, da mora biolog prvi preučiti prirodne pogoje in možnosti gojenja novih (domačih in tujih) drevesnih vrst, upoštevajoč pri tem vse upravičene potrebe in zah´teve gospodarstvenikom. Na pravilno postavljenih bioloških temeljih, ki dovoljujejo soliden in pameten izbor tujih drevesnih vrst, bo moglo praktično gozdarstvo uspešno uvajati in gojiti nove drevesne vrste ter doseći zadovcljiv gospodarski uspeh. Če pa se ravna gozdno gospodarstvo! zgolj po ekonomskih vidikih, pozabljajoč ali prezirajoč osnovne biološke zakonitosti, je njegovo prizadevanje bolj podobno neresnemu igračkanju kakor načrtnemu in premišljenemu delu ter rodi le kratkotrajen ali slučajen uspeh. 76 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 79 <-- 79 --> PDF |
( Gozd — organska celota Prirođen gozd je živa skupnost mnogovrstnih rastlinskih (in živalskih) organizmov, ki se je razvila pod vplivom kompleksnega delovanja rastiiščnih faktorjev in konkurenčnih odnosov med organizmi, ter dosegla neko vsaj relativno življenjsko ravnotežj-e. Iz tega ravnotežja, ki je izraz stalnih življenjskih napetosti in izravnavani med nasprotujočimi si silami socialnih organizmov in njihovega okolja, izhajajo določeni življenjski pogoji za vsak) organizem, ki ga hcčemo vključiti v dano gozdno skupnost. Ti živlijenjski pogoji ne ustvarjajo logega in ozkega okvira v smislu šablone ali kalupa, ki bi se mu moral organizem (tuja drevesna vrsta) prilegati kakor slika okviru. Določena gozdna združba (gozdni tip) je skupnost živih organizmov z večjo ali manjšo biološko plastičnostjo in ekološko prilagodljwostjo; temu ustrezno ima tuđi gozdna združba širšo ali ožjo ekološko amplitudo, povrh tega pa še izrazita dinamično potenco, ki stremi za razvojem v določeni smeri. Ta dinamična tendenca je po naravi navadno progresivnega značaja, pod neustreznimi ali škodljivimi gospodarskim! vplivi pa se lahko sprevrže v regresivno aktivnost, V takšen okvir prirodne gozdne združbe se poistavlja tuja drevesna vrsta. Odločitev glede tega, v koliko tja sodi, ni lahka. Za takšno presojo je potrebno: a) da poznamo vsaj glavne biološko-ekološke lastnosti važnejših rastlinskih organizmov, ki sestavljajo dano gozdno skupnost; x b) da nam je znana splošna sociološka struktura določenega gozdnega tipa in njegova razvojna usmerjenost; c) da nam je vsaj v glavnih obrisih jasna bkiloška narava (zlasti genetske osnove) in ekološka valenca tuje drevesne vrste ter vsaj njena okvirna sociološka .pripadnost, če že nišo dosegljivi podatki o sociološki strukturi in ekologiji njene izvirne gozdne združbe. Neogibno potrebno je namreč, da se tuia drevesna vrsta vkljtiči v harmonično skupnost gozda; to se pravi prvič, da najde možnost skladnega sožitja z avtohtono vegetacijo, posebej z drevesnimi´ vrstami, ne da bi razdiralno delovala na njihovo uravnoteženo sožitje, oziroma da bi bila tuja drevesna vrsta po spontani gozdni vegetaciji v svojem uspevanju ogrožena, drugič pa pomeni to, da mora ekološka valenca tuje drevesne vrste kolikor toliko ustrezati ekološkim pogojem rastišča, kjer jo hočemo gojiti. Gospodarski gozd ni in ne more biti sestavljen samo iz drevesnih vrst, ki dajejo velik donos v lesu. Kot živa skupnost različnih rastlinskih elementov vsebuje tuđi počasi rastoče drevesne vrste, ki izpolnjujejo v prirodni gozdni skupnosti svojo določeno nalogo, prispevajoč tako k utrjevanju njenega biološkega ravnotežja. Te »postranske« (pomožne) drevesne vrste igrlajo važno vlogo, da prispevajo svoj delež k dobri rasti glavnih (osnovnih) drevesnih vrst, izboljšujoč tako gozdno produkcijo. Brez teh navidezno malovrednih in nepotrebnih gozdnih elementov, ki imajo važno funkcijo v uravnovešenem življenju gozdne skupnosti, bi tuđi ne bilo visokovrednih elementov, ki dajejo glavni jgozdni donos. Ta vidik nam jasno predočuje neupravičenost zgolj enostranskega gospodarskega presojanja gozdne skupnosti in posameznih njenih članov po načelu neposredne ekonomske koristi. Posredna korist ni vedno manjša 77 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 80 <-- 80 --> PDF |
in manjvredna od neposredne. Teh posrednih koristi, bližnjih in daljnjih, je toliko in so še tako malo znane, da jih ni mogoče vseh našteti niti ne postaviti vrstnega reda njihove vrednosti. Povećanje gozdne proizvodnje Toliko glede prirodnih pogojev za uvajanje eksot, ki jih morai gozdni gojitelj poznati in upoštevati, da ne pride preveč na zkriž z nakonitostjo prirodnega dogajanja. Naloga gozdarjev pa je, da s smotrnimi gojitvenotehničnimi ukrepi — v mejah prirodnih možnosti, ki so po navadi dovolj široke — izboljšuje gozdne sestoje za dosego čim večjega ekonömskega . efekta, upoštevajoč v pravi meri trajnost donosa in proizvodno zmogljivost rastišča. - Za gospodarsko izboljšanje se odpirata v glavnem dve smeri, katerih, eno nakazuje sprememba v kvalitativni sestavi gozdnih sestojev, drugo pa sprememba v njihovi zgradbi. V prvem primeru gre za uvajanje novih domaćih in tujih drevesnih vrst, pri čemer naj se upoštevajo v prvi vrsti že znane, priznane in gospodarsko vrednejše domače drevesne vrste oziroma rase in provenience. V drugem primeru zadeva sprememba zgradbo (strukturo) gozda, to se pravi način mešanja drevesnih vrst (posamezno ali skupinsko, skupinsko mešano ali skupinsko mozaično), n,jegovo slojno zgradbo (enoslojna, dvoslojna ali večslojna zgradba), razmerje debelinskih razredov, gostoto drevja in sklep krošenj. Gospodarsko izboljšanje gozdnih sestojev more imeti za posledico tuđi izboljšanje prirodnih rastnih pogojev v določenih mejah; tako more npr. premena čistih gozdnih sestojev v mešane ali pretvorba oplojnega gozda v prebiralni gozd imeti v danih prirodnih okoliščinah prav ugodne posledice tuđi za izboljšanje rastiščnih pogojev (boljše čuvanje in boljša izraba tal, spremembe v mikroklimi rastišča, strukturne in fizikalnokemične spremembe tal. itd.). Povišanje gozdnega donosa ni dosegljivo samo z uvajanjem in površinskim razširjanjem boljših drevesnih vrst, ki so v naravi že dane, marveč tuđi s stupnjevanim izboljšanjem dobrih vrst in ras, kakršno je dosegljivo s premišljenimi genetičnimi ukrepi, kakršni so npr. skrbna selekcija biološko" in gospodarsko vrednih ras, njihovo zavaravanje pred y degeneracijo pod* vplivom križanja z manjvrednimi rasama, povečevanje njihove vrednosti z aktivno usmerjevalno in izboljševalno selektogeinetiko (mičurinska šola) i dr. Ražen biogenetski morejo tuđi ustrezni gospodarsko- tehnični ukrepi (čiščenje, trebljenje, redčenje, vzdrževanje gozdnega reda itd.) znatno prispevati k izboljšanju kakovosti in povećanju proizvodnosti gozdnega drevja oziroma gozdnih sestojev. Prirodni pogoji za gojenje eksot Domače gozdno drevje je tisto, ki je sestavljalo gozdove pred človeškini udejstvovanjem. Zato je najbolje prilagojeno danim rastičnim pogojem. Pričakovati bi torej bilo, da so domače drevesne vrste 78 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 81 <-- 81 --> PDF |
najprimernejše za pogozdovanje. V splošnem tuđi je tako, vendar je treba včasih poseči tuđi po tujih drevesnih vrstah iz tehle razlogov: 1. Število ustreznih domaćih drevesnih vrst je pogosto majhno; 2. nekatere domače drevesne vrste po svojih proizvodili ne ustrezajo dovolj gospodarskim potrebam; 3. zaradi izčrpanega, opustošenega in degrediranega zemljišča pogozdovanje z domačimi vrstami ni vselej uspešno, ali pa. je sploh nemogoče; 4. nekatere tuje drevesne vrste po svojih bioloških in ekoloških lastnostih v izjemnih rastiščnih pogojih bolj ustrezajo pogozdovalnemu terenu kakor domače. Domaćim drevestnim vrstam je treba dajati prednost pred tujimi, če po svojih biološko-ekoloških lastnostih in po gospodarski vrednosti prekašajo tuje, ali če so jim v tem pogledu vsaj enakovredne .V rastiščnih pogojih slovenskega ozemlja je v splošnem tako, da se moremo zadovoljevati z domačimi drevesnimi vrstami, ker vsestransko ustrezajo prirodnim in gospodarskim potrebam dežele. To velja posebno za planinske in gorske predele, medtem ko v nizinskih legah in v predgorjih v večji meri prihajajo v poštev za izbiro tuje drevesne vrste. Na žalost imamo o tujih drevesnib vrstah le malo ilastnih izkušenj. Manj,ka nam zanesljivih bioloških, ekološk´h, gozdnogojitverah in tehnoloških podatkov, ker se uvajanje in nam dajejo prvo pobudo za ´´zbor; uporabnejši so takšni podatka iz i´zkušenj v sošednjih deželah, M so nam po ekološk1 h pogojah rastišča bližje, vendar tuđi tem ne smemo slepo zauipati. Odločikia za končni izbor te ali one tuje drevesne vrste smejo biti le nacrtna in temeljita lastna opaizovanja Jn dognanja. Vsako drugo odločanje je bolj podobno izbiranju na slepo srečo kakor premišljenemu in smotmemu delu. Iz tega sledi, da je treba razlikovati med uvajanjem eksot zaradi znanstvenega poskusa in med gojenjem eksot zarad: gospodarskega cilja. Znanost mora. hodati tukaji pred prakso in ji kazati pravo pot. Nacrtno in smotrno more biti le tisto pr^zadevanje, ki ima svojo znanstveno utemeljitev. Spričo dolgotrajnost! gozdnega proizvodnega procesa se ne kaže prenagliti v uvajanju gozdnih eksot z zgolj gospodarskim* ciljem, dokler nimamo´ zadostne znanstvene podlage iz lastnega preu&evanja. Izjemo oprav1 čujejo samo tište tuje drevesne vrste, ki so se pri nas že bolj ali manj aklimatizirale ali naturalizirale ter imamo z njima zanesljive dobre uspehe, ali pa so nam takšni uspeh1: znani iz bližnjih, ekološko podobnih rastišč. Previdjiost j.e v gospodarstvu vedno umestna, v gozdnem gospodarstvu pa je dvakrat dragocena! Previdnost nam narekujejo tuđi nekater´1 nepremišljeni poskusi uvajanja tujih drevesnih vrst V naše gozdove, ki so spodletelii zaradi nezadostne strokovne pir1´pravljenosti in vzbudili upravičeno nezaupanje tuđi do drugih, bolj ali manj uspelih poskusov. Nemški gozdarski strokovnjak H. Mayr, eden prvih pobudnikov za uvajanje eksot v gozdove, pravi :»Najprej studiraj, potem izbiraj«. Ruski gozdarski biolog N. Vavilov pravi še določneje: »Da bi mogli z gotovostjo govoriti o koristnosti vrste ali sorte v novih pogojih, je potreben - dejanski poskus.« (Oboje citirano po B. Jovanoviću.) Za smotrno in solidno presojo glede sposobnosti te ali one eksote za uvajanje v gozdne sestoje so merodajna tale opazovanja oziroma tile poskusi: hitrost in ritmika rasti, vzrast (habitus), razvoj koreninskega sistema, debla in 79 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 82 <-- 82 --> PDF |
krošnje, spolna zrelost (začetek fruktifikacije), občasnost (periodičnost), zaporednost (frekvenca) in obilnost (kapaciteta) semenskega obroda, kakovost semena (zlasti njegove genetične lastnosti), trajanje vegetacijske periode, odpornost zoper biotične in abictične vplive okolja, zdravstveno stanje, naravno pomlajevanje, ekološke zahteve drevesa, prilagodilna sposobnost, konkurenčni odnosi do drevesnih vrst istega gozdnega tipa, sociološka narava, to je vpliv, na prirodno rastlinsko združbo (fitocenozo), vpliv na kemizem in strukturo tal, gozdnogojitvene lastnosti, tehnološka vrednost, gospodarska uporabnost lesa in drugih proizvodov in še kaj. Nekateri teh podatkov se dopolnjujejo in podpirajo, tako da moremo iz ene lastnosti sklepati na eno ali več drugih, kar opazovanje olajšuje. Vsekakor je potreben za takšna opazovanja daljši čas (nekaj desetletij), ražen če imamo opravka s starejšimi nasadi eksot, kjer moremo iz sedanjega stanja z večjo ali manjšo gotovostjo sklepati tuđi za nazaj in tako opazovalno dobo znatno skrajšati. Biološka znanost se je v zadnjih desetletjih močno razvila ter zelo obogatela zlasti z dognanji genetike in fitosociologije. To dejstvo zahteva po eni strani znatno razširitev opazovalmega oziroma eksperimentalnega okvira, po drugi strani pa nam pcglobljena kompleksna raziskovanja omogočajo lažjo in zanesljivejšo presojo introdukcijske sposobnosti gozdnih eksot. Se en vidik moramo imeti pred očmi, to je biološko-sociološko nadvrednost domaćih drevesnih vrst nad većino eksot. Domaće drevesne vrste v većini primeroV prej ali slej pokažejo biološko premoč nad tujimi, čeprav imajo te morda hitrejšo rast ali kakšno drugo prednost. Tuđi ni dovolj, da določena tuja drevesna vrsta v naših gozdih dobro uspeva in daje dober donos, marveč je treba upoštevati tuđi njen biološko-ekološki vpliv na rastišče in njemu ustrezajočo rastlinsko združbo. Nekatere tuje drevesne vrste so namreč biološko nasilne ter motijo urejeno življenjsko ravnotežje in ustaljeno sožitje domaćih vrst, s cimer rahljajo harmonijo, ki vlada v prirodnem gozdnem sestoju, in rušijo njegovo sociološko strukturo (npr. robinija). Uvajanje tujih drevesnih vrst nam zato ne srne biti modna potreba, marveč dobro premišljena zadeva. Neurejeno hlastanje po tujem je neresno početje in pomeni podcenjevanje domaćega. Slovenija je sorazmerno zelo gozdnata dežela (43°/o vse površine pokrivajo gozdovi) in ima razmeroma dovolj dobrih drevesndh vrst. Za uvajanje v gozdne sestoje prihajajo v poštev le izbrane, dobro preizkušene, biološko utemeljenje in gospodarsko mnogo obetajoče tuje drevesne vrste. Nič manj važno, gospodarsko in biološko bolj utemeljeno pa bi bilo prizadevanje, da med domačimi drevesnimi vrstami z nacrtno selžkcijo izločimo ali vzgojimo biološko in tehnološko kar najboljše drevesnei rase (tako imenovane biotipe in ekotipe), ki se nam nepoznane in neizkoriscene skrivajo po gozdovih. Eksote prihajajo v poštev prvenstveno tam, kjer manjka dobrih domaćih drevesnih vrst oziroma ras, dalje pri snovanju gozdov na negozdnih površinah, pri pogozdovanju velikih goljav (Kras), pri plantažnem gojenju gozdnega drevja za določene gospodarske (industrijske) namene itd. Bilo pa bi neresno početje, če bi v dobre domaće gozdne sestoje uvajali tuje drevesne vrste ter s tem morda spravili v labilno stanje biološko ustaljeno in gospodarsko vredno biocenozo. 80 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 83 <-- 83 --> PDF |
V tej zvezi naj opozorimo tuđi na nevarnost gojenja gozdnih eksot v čistih nasadih (monokulturah). Borba proti monokulturam je dandanes splošna težnja gozdnega gospodarstva v srednji Evropi, kjer |so čiste gozdne isestoije začeli pospeševati pod vpl&vcm zgrešene nemške sole o najvišji zemljiščni renti. Zaradi mnogih slabih posledic gojenja monokultur, ki se kažejo v slabem biološkeim stanju sestojev, njihovem kvarnem vplivu na gozdna tla, epidemičnem širienju raznih bolezni in živalskih škodljivcev, manjiši odpornosti proti požarom in vremenskim nezgodam, pojemajoči donosnosti in drugih neugodnostih, se je pojavilo stremljenje, da se goje bolj prirodni mešani gozdovi. Pri uvajanju eksot grozi nova nevarnost, da jih gojimo v čistih nasadih in da takoi ponavljamo stare napake. Zato se nujno priporoča uvajanje tujih drevesnih vrst kot primes med razno domače dfevje. Mešanje najbo posamično ali še bolje skupinsko, vendar tako, da ohrani domače drevje premoć nad tujim. Le tam, kjer gre za snovanje novih gozdnih površin ali za melioracijska pogozdovanja (kras), bi bilo možno mestoma dajati prednost tujkam, ali samo na manjših površinah kot predkulture. V splošnem pa je tuđi v teh primerih bolje vzgajati mešane sestoje, Pri drevesnih vrstah tujega izvora je neogibno potrebno dokazati biološko vrednost in ekološko valenco vsaj za makroekološka (regionalne), po možnosti pa tuđi mikroekološke (lokalne) rastiščne razmere področja, kjer jih hoćemo uvajati. Tozadevna tuja dognanja in tuje izkušnje so za naše ekološke razmere le delno uporabna in nas ne smejo zapeljati k posploševanju ozironia^ncpremišljenemu ukrepanju. V tej zvezi naj poudarimo važna dognanja^in izkustva (Cieslar, Engl er, Burger i dr.), ki dokazujejo, da mnoge drevesne vrste, izvirajoče iz sevemih pokrajin ali iz višjih predelov, prenesene v bolj južne kraje in v nižje lege, počasneje rastejo in slabše uspevajo kakor na svojem izvirnem rastišču ter v splošnem zaostajajo za domačimi (avtohtonimi) vrstami. Nasprotno pa nas izkušnje uče, da drevesne vrste bolj južnih in nižjih provenienc, prenesene v sevemejše in višje lege, cesto ohranijo svojo (dedno utrjeno) daljšo vegetacijsko periodo vkljub ostrejšim podnebnim razmeram, zaradi česar trpe od ranih (jesenskih) mrazov in izgubljajo na gospodarski vrednosti (slabša rast. okvare na deblu itd.). To ne velja samo za druge ali tuje drevesne vrset, marveč tuđi za biološke in ekokološke Variante ene in iste drevesne vrste. To dejstvo nam po eni strani dokazuje eksistenco posebnih, dedno ustaljenih mikroras (biotipov in ekotipov), zlasti pri vrstah s široko zemh´episno razširjenostjo (rdeči bor, smreka), po drugi.strani pa nas opozarja na važnost poznavanja in upoštevanja dednih (genotipičnih) lastnosti pri uvajamju novih (doimačih in tujih) drevesnih vrst. * Preučevanja in poskusi nam dalje dokazujejo, da je za uspešmo go jeoje tujih drevesnih vrst, posebno hitrorastnih, potrebno dobiti originalne rase, ki so se po prirodnem izboru razvile na izvirnem rastišču. Zaradi prenašanja na tuja rastišča, ekološko često manj ustrezna ali neustrezna, se pojavljajo na potomstvu rasne modifikacije ali ćelo degeneracije, neredkokdaj pa tuđi s križanjem izkvarjene dedne kombinacijeki utegnejo dati pri ponovnem prenosu na nova rastišča prav neugodne rezultate vkljub sicer ustreznim ekološkim pogojem rastišča. Načelno se je torej treba izogibati tujim drevesnim vrstam neoriginalne (sekundarne) 8/ |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 84 <-- 84 --> PDF |
V provenience in iskati provenience z originalnih (primarnih) rastišč. Če to ni možno, se smejo uporabljati neoriginalne provenience samo v primeru, če je njihova dedna valenca dobro znana in preizkušena ter njihova originalna vrednost kolikor toliko zajamčena, oziroma v prim eru modifikacij ali kombinacij dokazana primerna dedna kakovost potomstva. Na podlagi obravnavane problematike borno tuje drevesne vrste uvajali v tehle primerih: 1. Kadar po svojih ekoloških lastnostih bolj ustrezajo rastiščnim pogojeim kakor domaće drevesne vrste in je zato uspeh pogozdovanja hitrejši in boljši. 2. Ako jih uporabljamo kot prehodne A«rste (začasno kulturo) za izbcljšanje tal in za spremembo ekološkega okolja (to je za ustvaritev gozdnega okolja), da se tako omogoči poznejše uvajanje domaćih drevesnih vrst (za stalno kulturo). 3. Ako dajo proizvode, ki jih domaće vrste sploh ne dajejo ali pa jih dajejo v slabši kakovosti in v manjši količini. 4. Ako je njihovo seme lahko dosegljivo in ne predrago, ako se sa- dike lahko vzgajajo v drevesnicah. Toda te individualne lastnosti tujih drevesnih vrst ki pomenijo večjo ali man,jšo prednost pred domačimi drevesnimi vrstami, jih še ne upravičujejo v p´olni meri do uvajanja v gozdne sestoje ozir, do uporabe pri pogozdo´vanju pred domačimi vrstami, marveč je treba presojati njihovo vrednost kompleksno. Ne zadoščajo namreč zgolj njihove posamezne »notranje« (fiziološke, biološke, morfološke, anatomske, tehnične in druge) lastnossti, marveč se morajo upoštevati tuđi njihove »zunanje« spoisobnosti, to se pravi njihov odnos do življenjskega okolja, kamor jih postavimo. Ni namreč vseeno, ali delujejo na svoje okolje pozitivno ali negativno, ohranjevalno ali razdiralno. Poleg individualnih so torej prav tako važne tuđi socialne lastnosti drevesnih vrst, ki jih spoznavamo s fitosociološkimi metodami preučevanja vegetacije. Glede teh zunanjih sposobnosti, ki predvsem odločujejo o sociološki naravi kakega drevesa, bi mogli zahteve takole razčleniti: 1. Prvi pogoj za zanesljiv izbor tuje drevesne vrste je dobro pozinanje floristične sestave in strukture prirodne rastlinske združbe (izvime), iz .katere tuje drevo izvira, enako pa tuđi združbe, v katero jo hoćemo presaditi (namenilne), 2. Poznati moramo ekologijo izvirne in namenilne rastlinske združbe, to je njene glavne zahteve glede talne podlage in podnebnih razmer. Če nam ti podatki nišo dosegljivi za izvirno rastlinsko združbo, je treba poznati vsaj glavne individualne ekološke lastnosti tujega drevesa; če pa jih ne poznamo, jih moramo preiizkusiti. Do neke mere nam morejo koristiti v tem pogledu izkušnje z bližnjih ali sosednih rastišč, |«jer ekspta že uspeva, ve^idar je priporočljiva previdnost. 3. Važno je, da poznamo biološke1 lastnosti tujega drevesa, zlasti njegovo konkurenčno sposobnost. Če je drevo zelo ekspanzivno in ekskluzivno, ogroža ostale člane svoje združbe in jih nasilno izpodriva. Konkurenčna sila je izraz raznih bioloških lastnosti, kakor hitre rasti, ekološke 82 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 85 <-- 85 --> PDF |
skromnosti, pogoste in bogate semenitve, lahkega pomlajevanja, velike sposobnosti generativnega in vegetativnega razmnoževanja, odpomosti zoper škodljive vplive žive in mrtve narave, velike vitalne sile, močnega koreninskega sistema, intenzivne asimilacijske dejavnosti, ekološke prilagodljivosti, genetične neustaljenosti (spremenljivosti) ltd. Res je, da gornjih pogojev ne smemo jemiati preveč absolutno in togo (statično), marveč dinamično v okviru genetične plastičnosti in prilagodljivosti rastlinskih organizmov na rastiščne in biotične pogoje okolja- V naravi namreč ni dveh absolutno enakih rastišč; vsako rastišče ima neko ožjo ali širšo ekološko amplitudo, ki dovoljuje lokalno diferenciacijo istega vegetacijskega tipa in torej tuđi neko variabilnost (spremenljivost) v sestavi in strukturi vegetacije. Kakoir drugod, prihaja tuđi tukaj do izraza zakon krajevnega, ki zavrača vsako togo kombiniranje in šabloniziranje. Z okvirom prirodno dane ekološke amplitude določenega rastišča se mora v glavnem ujemati tuđi ekologija tuje drevesne vrste, da se more v njej uspešno uveljaviti i<Št da ne kvari prirodne fitocenoze in ne ruši njenega ekološkega ravnotežja. PraA´ilno presoditi ekološko, biološko in sociološko naravo drevesne vrste in oceniti njeno sposobnost za uvajanje v takšno ali drugačno fitocenozo oziroma (pri pogozdovanju) v takšen ali drugačen zemljišoni tip ni lahka zadeva. Mnogo težav nam delajo v tem pogledu tište drevesne vrste, ki imajo veliko ekološko amplitudo (evriekološki tipi ali makroekološke rase) in ki morejo zaradi tega dobro uspevati v več vegetacijskih tipih. Po drugi strani pa so prav te ekološko plastične vrste manj kočljive za poskuse uvajanja, če´-seveda njihovega ekološkeka okvira ne prekoračimo preveč. Glede tega nam more dati zanesljive podatke le spretno in kompleksno* zastavljen poskus. Zanitaivo je, da nam v tem pogledu pogosto mnogo koristijo čisto slučajne, biološko-ekološko nepremišljene kombinacije drevesnih vrst .v parkih, drevoredih, vrtovih, arboretumih in drugih nasadih določenega urbanističnega, estetičnega ali znanstvenega namena, dalje drzni poskusi pogozdovanjia z izbiro vrst na slepo srečo. Prav paradoksno je, da nam takšni slučajni, neiskani poskusis neredkokdaj več koristijo v pogledu presojanja drevesnih vrst kakor skrbno premišljeni poskusi v okviru dobro izbranega prirodnega okolja. * Ob sklepu našega razmišljanja o problemih in pogojih gojenja gozdnih eksot z biološko-sociološkega vidika poudarjamo znova, da dandanes ni več mogoče prezirati ali podcenjevati velikega in odločilnega pomena novih odkritij, ki sta jih prinesli za gozdarsitvo biologija (zlasti genetika) in fitosociologija, ter novih, mnogo obetajočih smernic, ki iz vir a jo iz novejših znanstvenih dognanj. Predvideti smemo velike, globoko segajoče spremembe v bioloških oisnovah in tehničnih metodah gojenja gozdov, ki bodo do neke mere revolucionarne. Potreba po ožjerrj sodelovanju mied znanostjo in prakso1 je vedno večja in iz dneva v dan nujnejša. Praksa bo prejemala iz tega sodelovanja solidne znanstvene osnove za uspešno gospodarjenje z gozdovi, znanost pa .bo črpala iz tega sod-elovanja koristne pobude za svoje usmerjanje ter se bo vedno tesneje povezovala z življenjem. S3 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 86 <-- 86 --> PDF |
\ UPORABLJENO SLOVSTVO: 1, B r a un -B la n q ue t J., La Phytosoeiologie´ au service du pays. Communic. S. J. G. M. A., No. 10´2. Montpellier 1949.; 2. Ho rvat I., Biologija drveća. Šumarski priručnik I. Zagreb 1946.; 3. Horva t I., Nauka o biljnim zajednicama. Zagreb 1949.; 4. HO T va t I., Šumske zajednice Jugoslavije, Zagreb Ü950.; 5. Jovanovi ć B., Nesamonikla dendroflora. Beograda i okoline:. Glasnik Šumarskog fakulteta br. 1., Beograd 1950.; 6. Pourte t J., Veštačka pošumljavanja. (Iz francoščine prevedla Lj. in M. Marković.) Beograd W8. ; 7. Urba s J., Eksote v gozdnem gospodarstvu Slovenije. Pola stoljeća šumarstva. Zagreb 1926.; 8. Vincen t G., La sylviculture et les essences forestieres ä croissance rapide. Schweiz. Zeitschrift für Forstwesen, 1(949, zv. 7/8.; 9. Wraber´M. , Fitosociologija kot temelj sodobnega gojenja gozdov. Izvestja Gozdarskega instituta Slovenije, St. 1, Ljubljana 1950.; 10. Wrabe r M., Gojenje gozdov v luči genetike. Strokovna in znanstvena dela Gozdarskega instituta Slovenije«, št. 2, Ljubljana´ 1950.; 111. Z l atar i e B„ Neka osnovna piitanja sjeuvenarske politike u .šumarstvu. Šumarski list 1(950, št. ijl. OBER DIE BIGLOGISCH^SOZ^OLOGrSCHE PROBLEMATIK DER EINFÜHRUNG VON FREMDLÄNDISCHEN WALDBAUMARTEN Der Verfasser führt zunächst neue Auffassungen ober den Waldbau auf, die aus den neueren Ergebnissen der Naturwissenschaften, insbesondere der Biologie und Phytosoziologie, hervorgingen, und unsere walldbauJichen Begriffe änderten oder vervollständigten. Sie warfen neues Licht ebenfalls auf das Problem der Einführung fremdländischer Waldbaiumarten. Obgleich diesbezüglich wirtschaftliche Ziele um Vordergrund stehen, so dürfen, wir trotz der weltbeherrsohenden Holznot keineswegs die natürlichen Grundlagen der Einführung von Exoten in unsere Waldbestände unberücksichtigt übergehen, um nicht Gefahr laufen, enttäuschende Misserfollge zu erleben. Der Wa!M ist eine lebende Gemeinschaft verschiedenster Organismen, die sich durch ein Gleichgewicht zwischen den Bestrebungen lebendiger Mitglieder und der Wirkung der Umgehungsfaktoren auszeichnet. In diese harmonisch ausgebildete Naturgemeinschaft muss auch die einzuführende fremde Baiumart hin einpassen:, um nicht ihre Harmonie zu stören oder gar zu gefährden. Um naturgerechte Wahl fremder Waldbäume, zu treffen, muss man einerseits ihre biologischen, oekologischen, walld>baulichen und soziologischen Eigenschaften, anderseits alber auch die OekoLogie und Soziologie der Pflanzengeselsćhaft, in die IMO neue Arten einführen will, möglichst gut kennen. Trotz diesen Vorsichtsmassnahrnen bleibt die Einführung fremder Baumarten immerhin noch ein gewagter Versuch. Meist erweisen sich nämlich einheimische Baumarten früher oder später als biologisch übermächtig trotz gewisser Vorteile der eingeführten Exoten (rascher Wuchs xisw,). Allerdings sind reine Exoitenbestände zu meiden; ebenso dürfen sie in gemischten ´Beständen nicht überhand gewinnen. Jeder Einführung fremder Baumarten zu wirtschaftlichen Zwecken müssen Sorgfältige und verhältnismässig langdauernde wissenschaftliche Forschungen vorausgehen, die eine möglichst genaue Kenntnis der biologiscb-oekologischen und soziologischen Natur von fremdländischem Waldbäumen zum Ziele haben. Es sind vorzüglicherweise die Genetik und die Pflainzensozio´Iogie, die dem Waldbau in dieser Hinsicht neue Entwicklungsrichtungen anzeigen und erfolgreichere Wirtschaftsmethoden bewirklichen. Um die dringende Holzart durch erhöhte und beschleunigte Holzerzeugung zu mildern, soll man nicht in eine Manie der Einführung von raschwüchsigen Exoten verfallen, sondern eher bestrebt sein, gute Rassen einheimischer Waldbäume durch planmässige! Selektion auszuscheiden und weiterzufördern. Die Einführung von Exoten in grösserem Umfange käme nur dort in Betracht, wo es ah guten einheimischen Baumrassen fehlt, weiter in speziellen Standortsbedingungen, in der Begründung von Bestände für besodere Wiirtsehaftszweeke, bei grösseren neuen Aufforstungen (Karstaufforstungeh´ usw. nicht aber auch für gut gedeihende, wuchsfreudige, stabile Bestände. 84 |